Ta zapis je bil maja 1994 objavljen v reviji Moj Cajtng v rubriki Smeri razvoja kapitalističnega samoupravljanja, tukaj ga recikliram zato, ker se mi zdi, da se mnogo stvari od takrat ni spremenilo, zaradi pojava družbenih (družabnih, nedružabnih) medijev so se nekatere celo poslabšale. Ampak mnogo temeljih postulatov, o katerih sem pisal takrat (podnaslov!), pa še ostaja. Naslovna fotografija je simbolična in sem jo posnel 12 let in nekaj po nastanku pričujočega zapisa na Golem otoku. Ja, takrat so bile tam samo še ovce. Svežih fotografij z raznih ruparskih shodov žal nimam, ker me tem ni bilo.
Podnaslov: Šola demokracije – temeljni pojmi komuniciranja
V današnjem prispevku bomo razdelali pojme komunikacije v demokratičnih sistemih in sicer po vrsti, od manj do bolj demokratičnih modelov komunikacije.
Govor je pojem, ki si ga Slovenci največkrat narobe razlagamo. Tisti, ki govori govor, misli, da s svojimi besedami neposredno komunicira z zbrano množico. Ni res! Zbrani ga največkrat sploh ne poslušajo. Slišijo ga le takrat, ko neha govoriti. Če je govor na proslavi, mu potem ploskajo, če pa je v parlamentu, se potem z njim ne strinjajo (če so politični nasprotniki) ali pa ga podpirajo. Edini, ki zares poslušajo govore, so novinarji, ki jih potem povzemajo. Govor nima povratne komunikacije. Pisma bralcev in obtožbe političnih nasprotnikov na temelju novinarskih povzetkov niso v funkciji neposredne komunikacije.
Samogovor je podzvrst govora s še manjšo komunikacijsko močjo. Navadno se ob samogovoru reče, da govori človek sebi v brk. S tem popolnoma onemogoča povratno komunikacijsko zvezo in v to poglavje o demokraciji sploh ne spada. Omenjamo ga le kot posebnost, ki ima svojo funkcijo le v vaških pretepih, kjer spodbudi reakcije v stilu: “Kva s’ reku ?!?!?”
Dialog je pogovor med dvema po navadi ne enako mislečima subjektoma – človekoma. V dialogu se na glas krešejo misli. Če je dialog javen, potem je to lahko to stalna prireditev, ki se ji reče Preja ali Večer z… Poslušalci ob tem jejo in se nemalokrat zabavajo, ko se kakšen sogovornik znajde v pasti ali ko natakar prinese napačno pijačo na mizo. Tak, javen dialog, je primeren tudi za povratno komunikacijo, na primer: “Dej ga Vito!”, ali pa se v odmoru na listke napiše vprašanja za oba sogovornika. Dialogu med dvema, ki sta brez publike, na kriminalnih straneh časopisov večkrat rečejo prepir.
Okrogla miza je nadaljevanje javnega dialoga, le da je tam več tistih, ki o eni stvari drugače mislijo. Okrogla miza ima voditelja, ki ima to nalogo, da mu stvari uidejo iz rok, in da na koncu pove skupno misel. Okrogle mize so po navadi na TV, zato tukaj ni povratne komunikacije, tudi če imajo “odprte telefone”, saj so ti ves čas zasedeni.
Miting ali množično srečanje je redka oblika demokratične komunikacije in jo uporablja le malo političnih strank (demokratičnih subjektov?). Je nabita z energijo enako mislečih in ima spodobno organizacijo, pri kateri stojijo v vrstah govorec, varnostniki, ekipa klicačev in široke ljudske množice, ki se jim v žargonu pravi tudi ovce. Sodobni teoretiki demokracije za miting predlagajo obraten model (ovce, klicači, varnostniki in voditelji), nekateri drugi pa pravijo, da smo zdaj v prehodni fazi.
Kje so torej ovce in kdo je ovca?
Andrej Kokot 