Nespodobno povabilo


Nevladne organizacije so dejansko tako imenovana “civilna družba”. Vsaj predstavljamo si jih tako. One so (poleg presihajoočega novinarstva) nekakšen zadnji branik poštenosti v sodobnem svetu. A kaj, ko smo ljudje nagnjeni k temu, da vzpostavimo red, spontanosti dodamo obliko (“formo”) oziroma vsako kolikor toliko ponavljajoče se dejanje “formaliziramo”.

Slovenci nismo nikakršna izjema, prej pravilo.

Civilna družba je znala zaostrovati pogoje pri izkoriščanju okolja v neekološke namene, znala je preprečiti gradnje hidroelektrarn zaradi ene rožice, odnesti s stolčka župana zavoljo postavitve merilcev hitrosti, celo kakšni vladi so pokazali vrata.

In ker smo Slovenci narod, ki ima rad red, smo civilno družbo najprej spravili pod okrilje pravno formalno delujočih društev, tem pa s(m)o postavili krovno organizacijo (CNVOS), ki bdi nad pojavljanjem razpisov, pomembnih za “nevladnike”, komunicira z “državo” v povezavi z nastajanjem ali spreminjanjem zakonov, ki krojijo pogoje za delovanje nevladnega (društvenega) sektorja, pripravljajo izobraževanja, za katere ocenujejo, da jih nevladniki potrebujejo in so zanje pripravljeni celo nekaj plačati.

Tam dobiš celo nasvet, kot na primer, kaj moraš postoriti, da bo tvoje delovanje pridobilo status “v javnem interesu” in se boš lahko postavil z lončkom v roki v vrsto za 0,5 odstotka dohodnine …

In še kaj, ne rečem, pomembnega in brez česar bi sleherni nevladnik vsak zase moral odkrivati toplo vodo vedno znova in znova.

Tako se kdaj rodi tudi kakšna nadvse prefrigana ideja, kot na primer tale zadnja:

CNVOS ministrstvu za pravosodje predlagal, da se lahko kazenski pregon odloži s plačilom prispevka nevladnim organizacijam v javnem interesu.

Tako hudo pa menda v vladnem sektorju spet ni, da bi moral potencialnim kriminalcem levi devžej nastavljati kot kakšen ofucani Vorančev junak iz polpretekle narodove zgodovine in kakšno desetletje nazaj (ali morda celo bližnje prihodnosti, kdo ve?).

Počakajte malo! Predlog mi deluje, kot bi hoteli nevladnike formalno podrediti “mafiji” (zanalašč v navednicah), ki bo vedela, da obstaja še tretja (lažja in cenejša) pot od zavlačevanja sodnih postopkov do zastaranja, dragega in dolgotrajnega odvetniškega komprimitiranja dokazov tožilstva in iskanja postopkovnih napak.

Po novem gre preprosto:

Če pokličete v naslednjih petnajstih minutah, se bo ob nakazilu primernega zneska nevladnikom postopek zoper vas zakonito ustavil, vaše nezakonito nespodobno početje bo dobilo formalno potrditev kot opredeljeno legalno in boste lahko pod večer že odjahali s svojo izvoljenko na belem konju v sončni zahod.

Opaaa!

Pa smo tam! Tudi nezakonita dejanja tako lahko spravimo v spodoben red, le potiho se je od primera do primera potrebno pogovoriti z osumljencem in oškodovancem, kaj ima kdo od tega. Z enim zamahom lahko legaliziraš protizakonito (volka), se na nek način dogovoriš (za “odškodnino za povzročeno škodo in morebitno trpljenje”) z oškodovancem (kozo) in rešiš financiranje nevladnih organizacij (brez pregovorno ugotovljenega živalskega statusa!), da ne bodo ves čas visele s projekti na vseh nivojih državnih in EU razpisov.

Gre za edinstveno inovacijo, ki se je ne da kot običajno preprosto razložiti z enim od kopice slovenskih pregovorov:

Volk sit in koza cela!

Smo pa blizu. A gre za nekaj več. Za dodatni dejavnik povzročene finančne sreče katerega od nevladnikov v javnem interesu. Za dnevne potrebe bi najbrž morali zgornji pregovor križati z akterji iz zgodb Frana Milčinskega (višnjegorski kozel, Butalci), da bi mogli priti do nove pregovorne vsebine:

Volk sit, kozel cel, Butalci pa srečni.

(Ker so nastopajoči v pregovoru “novi v mestu” in jih nismo uspeli pofotkati, namesto volka, kozla s senco vred in Butalcev objavljamo uspešnega kralja živali z ambiciozno levinjo v ozadju. Slika je simbolična in nima z našim #presednikom nobene skupne zveze. Nobene.)

Advertisements

O čopičah (parafraza)


Naš svet drvi v hedonistično brezdelno prihodnost kilobajtov, kjer bo tudi človeška ustvarjalnost izgubila svoj pomen (no, precej ga je že, a iz drugih bolj človeško birokratskih razlogov).

Sliko, ki jo je “ustvarila” umetna inteligenca, so prodali za 378.573 € (Vir).

Ne me j_ _ _ _ t!

V čuden svet rastemo, ali še bolje, čuden svet raste okrog nas. Neoliberalna sedanjost je kulturo vobče (in umetnost posebej) že tako spravila na raven stroškov (in malo nižje). Sodobni bogatuni kupujejo drage nepotrebnosti, mar jim je umetnika za vogalom, ki bi ledvico prodal, da bi lahko kupil barve in platno, na katerega bi zlil svojo dušo. Nekje v hlajeni kleti čepi neki recimo mu “Al”, ali kakor ga že imenujejo, in nahranjen z algoritmi in dodatno energijo iz električnega omrežja premelje nekaj stoletij razvoja človeškega slikarstva in naredi matematični presek, umetnost umetnosti, najboljši približek popolnosti. Razen tistih nekaj kilovatov in nekaj milijonov razvojnih sredstev, ki jih pod pretvezo davčne olajšave investirajo tisti na vrhu ne stane skoraj nič.

“Al” ne je kruha

Niti ne pije kislega vina, ki ga navdihuje v trpljenju v ljubezni do Julije. “Al” ne potrebuje muze, ne mecena, ki bi mu za vino in barve primaknil. Le nekaj umnih matematično talentiranih programerjev, ki ga nakrmijo z dovolj dobrimi al-goritmi, da more sčasoma že svoje delati in se učiti sam od sebe in tistih, ki svoje znanje in veščine delijo z njim. V šahu mu že ni nihče raven (vsaj moj sošolac Tomas tako pravi), no, zdaj pa je dete že prvo sliko prodalo in začelo vračati stroške za elektriko in tisto bagatelo za programerje. In kar naredi je popolno. Tako so prepričani njegovi stvaritelji, ki jih “Al” skoraj ne potrebuje več.

Tako bodo stvaritve v prihodnosti ocenjevali programerji, ki bodo v končnem izdelku odkrili tisti briljantno vrstico programa, ki je presežek. V bistvu se ne bo nič spremenilo od Prešernovega časa. Takrat so Kopitarji sodili o njegovi poeziji, sodobnim prešernom sodijo kulturokrati na ministrstvu, ki v obliki alinej in pravilnikov postavljajo standarde. Tudi njih bo “Al” zmanjal. Praktično bo človek kmalu postal povsem nadomestljiv. Še hitreje, če bomo kupovali “Alove” slike.

Zato sem v edino obrambo, ki mi še preostane, sklepal teh nekaj parafraziranih stihov Prešernovega “Apela”. Lahko beremo tudi apela.

O čopičah

Moj comp podobo na ogled postavi,
ker byte ljubi bolj kot barvo,
cel dan premleva slik nemalo,
slikarjev slavnih si podatkov grabi.

Pred njo slikarček se s paleto ustavi,
mazač si ogleduje stvora sralo,
avtorje mnoge prepozna kot šalo,
kar on očita, koj ga comp popravi.

Ko pride spet od barve mož presitni,
ustavi se in gleda, kaj ga moti,
ker avtorjev ne vidi, barv se loti.

Zavrne kilobajtnik ga preumni,
zabrusi nižjih stroškov mu receptar:
»Čopič pojej, socialni preužitkar!«

Tu končam. Čisto zares, bomo pa kmalu končali vsi. Kulturniki in nekulturniki.

Ali drugače povedano: računalniške miške nam bodo izpraznile kašče.

Ah, te pravljice


Živimo v obdobju pravljic. Tale zadnji razpis (#theRazpis) niti ni bil slučajen. Je le ena v nizu “provokacij”, ki si jih del slovenske politične scene privošča že kar nekaj časa. Drugi jim na nek način sledijo, z nasprotovanjem ali izmišljanjem svojih “zgodb”, ki pa praviloma niso nič bolj pametne, kot te prve omenjene. Nekaj o tem sem pisal pred štirimi leti v zapisu Dežela imidžantov. Mogoče bi ob tej priložnosti svetoval poseben ozir na vic proti koncu zapisa. Ker se tako dandanašnji stvari rešujejo. Včasih so se zgolj v vicih, sistemi pa so delovali.

Danes imamo, za razliko do preteklih časov, dobro urejene sisteme, ki ne delujejo. Če kdo želi, da se kaj zares premakne, mora organizirati civilno – družbeno akcijo, pa še to ni zagotovilo za uspeh. Družbena omrežja, v katerih se mimogrede znajdeš, te pokozlajo in preplavijo tvojo temeljno idejo.

Zato se sprašujemo po smislu.

Samo s tega vidika, če začnem zadaj, lahko razumem anemičnost mladinskih pisateljev v sinočnjem Panoptikumu, ki se jim je zdelo umetnika nevredno kaj več govoriti o #theRazpis, saj jim je bila njegova vsebina “pod čast”, komisija pa povsem nekompetentna. Niti na pamet jim ni padlo, da bi se na primitivno provokacijo odzvali z intelektualno provokacijo.

Ja, čas je za intelektualno provokacijo.

Saj ne, da ne bi bila v teku. Mogoče bom v (najbrž okrnjeni) kronologiji komu storil krivico, ker ga bom izpustil. Intelektualna provokacija se je začela praktično takoj, ko se je razpis pojavil (7. oktobra 2018).

Acta, non verba!

Tale latinski “deluj, ne gobcaj!” spada na to mesto. Čas je za resnično intelektualno provokacijo. S podpisovanjem ogorčenih peticij najbrž ne bomo dosegli ničesar, vsaj usodnega ne. Največja imena slovenske pisane besede bi morala prispevati svoje pravljice, ki bi ustrezale razpisnim kriterijem in jih poslati na ta razpis. Zasuti bi morali “nekompetentno komisijo” s svojimi vrhunskimi izdelki, ker littera scripta manet (zapisanega ne moreš izbrisati). S tem bi bržčas “komisijo” prisilili k dvigu njihove intelektualne ravni, čeprav v gotovem prepričanju, da zasluženih nagrad in pohval ne bodo ravno želi. Honorarjev tudi ne gre pričakovati. Kajti audiatur et altera pars (naj se sliši še druga stran) še vedno velja, saj alea iacta est (kocka je padla). Ne glede na to, kdo bi utegnil kdaj biti kulturni minister, ki bo podpisoval statuse. To narediti zmorejo največji.

Leonard, Roni, Vlado, Agata in Zoran kljub vsemu dolžnemu spoštovanju do omenjenih najbrž ne bodo dovolj. Rokavica leži pred največjimi slovenskimi pisateljskimi imeni. Ki se v tem trenutku pač ne smejo skrivati visoko na Parnasu  vzvišeni in odmaknjeni od realnega dogajanja. Samo podpis pod peticijo bo tokrat najbrž premalo.

Hic Rhodos, hic salta! (tu je Rodos, zdaj pa skoči)

Da se ne bo čez 30 let kdo spraševal tako kot tisti protestantski pastor:

Ko so nacisti prišli po komuniste, sem ostal tiho; nisem bil komunist.
Ko so zaprli socialne demokrate, sem ostal tiho; nisem bil socialni demokrat.
Ko so prišli po sindikaliste, nisem spregovoril; nisem bil član sindikalistov.
Ko so prišli po jude, sem ostal tiho; nisem bil jud.
Ko so prišli po mene, ni bilo nikogar več, ki bi spregovoril.

(Martin Niemoeller 1976)

P.S.:
V klasiko latinskih pregovorov sem zajemal zaradi intelektualistične prepričljivosti namenjene vrhovom slovenskih peres. To danes sploh ni problem. Sam sem jih lovil iz “lastnega” vira, koder jih lahko jemlje kdor koli.

Priznam, kazal sem ga


Že velikokrat sem ga kazal. Po dolgem času včeraj spet.

Ko smo v osemdesetih slovenski novinarji hodili po Jugi, smo tam ob dogodkih, ki smo jih spremljali srečevali kolege iz drugih republik (in pokrajin) smo skoraj vsakič slišali stavek: “E, Slovenci, vama je lako.”

To je bila splošna trditev, da v Sloveniji pač bolje živimo, kot drugje po državi. Plače so bile višje. Z našimi dnevnicami smo se ‘tam spodaj’ (za nas to takrat ni bila Avstralija!) res lahko obilno najedli in napili, tudi za kakšno rundo smo lahko dali.

A ta trditev je v sebi nosila grenko resnico, da je tudi naše novinarsko delo lažje. Res je bilo, čeprav je menda vladalo “enoumje”. Ampak o enoumju malo kasneje.

Ob enem svojih zadnjih službenih obiskov Beograda sem ob eni takih “pijač” slišal pretresljivo zgodbo takratnega dopisnika Radia Priština iz Beograda, ki je zbolel za mumpsom in je obležal. Laziti naokrog ni mogel, ves otečen zgoraj in spodaj. Zdravstveno zavarovanje mu v Beogradu ni veljalo (pa v isti republiki je bil, le iz druge pokrajine!). Kako to, mi ni bilo jasno. Nekako so ga pri zdravnikih prešvercali, še en zvezni minister je pri tem pomagal (takrat je bil na pijači tudi on), a noben zdravnik mu ni mogel napisati veljavne bolniške, tak kot je bil pa do Prištine niti pod razno ni mogel priti. Tako so drugi dopisniški kolegi s terena prinesli gradivo, mu napisali, potem pa se je on z muko javljal na svoj radio. Le tako je lahko obdržal službo. In jo je. Je bilo pač obdobje enoumja. Novinarskega enoumja. Lahko bi mu rekli tudi poklicna solidarnost.

Danes enoumja ni več. Tudi novinarske solidarnosti ne. V nobenem smislu. Pomembne informacije skrivajo eni pred drugim in hlepijo po ekskluzivnih objavah. Ampak to še razumem. Ko gre za novinarski status, ki hočeš nočeš izgublja na vrednosti, pa mi pomanjkanje povezovanja ni jasno. Še novinarski prekarci se ne znajo pošteno postaviti za izboljšanje svojega statusa. Večina novinarjev je danes itak prekarcev na trhlih pogodbah s podaljšanji (ali pač ne). Tisti z rednimi zaposlitvami so tudi vsak trenutek  lahko za odstrel. Varnosti nobene. V enoumju se novinarjev niso tako zlahka znebili kot danes, ko imamo demokracijo.

Danes tudi novinarske solidarnosti ni. Pa bi bilo dobro, če bi med novinarji vladalo vsaj intelektualno enoumje. A o slednjem zdajle raje ne bi. Sem si postavil omejitev (+-)500 besed.

Ali novinarji v celoti in novinarski organizaciji institucionalno lahko stopijo skupaj le, ko nek norec z avtom zapelje v TV ekipo? Drugače pa se prepirajo o tem, ali stoji vejica bolj na levi ali bolj na desni. Ko pa kdo obklada novinarje s “presstitutkami” je pa to kot pojav nezanimivo in na ravni zasebnih tožb prizadetih. Lepo vas prosim!

Zato ga bom spet kazal. Tako kot sem ga v tistih časih, ko smo delali pod bremenom zloglasnega člena 133. kazenskega zakonika SFRJ o verbalnem deliktu. Danes verbalni delikt ni uzakonjen, pa bi bil lahko, vsaj za razne oblike sovražnega govora, ki se je zavlekel celo v novinarska besedila.

Kazal ga bom v znak protesta proti neenotnosti novinarskega ceha. Tale badge zgodovinske vrednosti. Po njem me boste spoznali, ako si že drugače nismo domači.

Videk je nag


Vse skupaj res že spominja na pravljico. V slabem remakeu. Zato, ker na pravljičarski način ljudje, ki bi vsaj zavoljo akademskih naslovov tega ne smeli početi, poskušajo na neroden način “obračunati s preteklostjo”. Nič nimam po različnem opredeljevanju do posamičnih obdobij v zgodovini. Teme, o katerih sta se pogovarjala Dežman in Možina, so relativno preproste. Binarne. (1) in (0). Gre za delitev na dobro in zlo:

  1. Obsojanje političnih zapornikov na dolgoletne robije v Kraljevini Jugoslaviji – zlo
  2. Sovražni govor, nacionalizem ob poveličevanju večvredne rase – zlo
  3. Netenje II. svetovne vojne in okupacija drugih držav – zlo
  4. Iztrebljanje “manjvrednih” ras v imenu “Ein Volk-Ein Reich-Ein Führer” – zlo
  5. Vsakršna pomoč okupatorjem pri njihovem početju – zlo
  6. Upor proti pokupatorju – dobro
  7. Nesmiselno medvojno pobijanje nedolžnih ljudi v imenu revolucije – zlo
  8. Zmaga partizanov nad nacizmom kot del svetovne protinacistične alianse – dobro
  9. Dopuščanje naposrednega maščevanja osvobojenih taboriščnikov nad biriči – zlo
  10. Vračanje prebeglih ustašev, domobrancev in ostalih v roke od zmage pijanih partizanov – zlo
  11. Pobijanje ujetnikov in njihovih spremljevalcev s pliberških vlakov brez sodnih procesov – zlo
  12. Zatiranje, kaznovanje in šikaniranje drugače mislečih v katerem koli režimu in na kateri koli način – zlo
  13. Novodobne lopovščine v imenu demokracije – zlo
  14. Borba za človekove pravice v sodobnem postkapitalističnem svetu – dobro
  15. Sprava s preteklostjo in samim seboj – dobro

Kdor koli bo šel šteti, bo videl, da dobrega nisem veliko navedel. Preprosto ga ni. Na raznih voditeljskih seminarjih pravijo, da se dobri voditelji ne smejo ukvarjati s stvarmi, ki so slabe, ker jih lahko samo še poslabšamo. Dobro se da le izboljšati. Ob spoštovanju prejšnjega pravila.

Tako umni ljudje.

Ampak mi, mi smo samo ljudje. Trzamo na prvo žogo, planemo po tisti informaciji, ki je hitro doumljiva in se zakadimo v dele življenjskega igrišča, kjer žog ni. Medtem nam oni drugi brez pretiranega napora pripeljejo žogo daleč stran od naše obrambe in nam zabijejo gol. Ne enega. Na stotine golov. Vsak dan.

Smisel zgornjega naštevanja ni v statistiki (ker bi se dalo seznam še razširiti), ampak v umevanju razlike med dobrim in zlim. No, tu je pogovor dveh doktorjev znanosti usekal mimo. Kljub morda iskrenim namenom. Tu sekajo mimo bolj ali manj vse reakcije nanj.

Ne, sploh ni šlo (in še danes ne gre) za to, kdo je bil “njihov” ali “naš”. Tudi ne gre za osebnostni napredek katerega koli od obeh sogovornikov, ki se je otresel kakršnega koli že besa svoje preteklosti (agorafobija, alkohol, socializem, ateistična zabloda, zmagovito partizanstvo – vstavi po potrebi!).

Gre za umno postavljanje vprašanj sogovorniku, da bo mogel iz vseh silnih podatkov, s katerimi je v svojem dolgoletnem znanstvenem prizadevanju napolnil svojo doktorsko malho, koncizno izločiti tisto, s čimer bi v vedno pičlo odmerjenem času mogel neukemu občestvu razložiti, zakaj je bil povabljen v goste. Domnevam, da je voditelj oddaje to vedel. Saj je novinar.

A ni šlo. Po mojem tudi vem zakaj. Dežmana poznam še iz časov, ko je po Jelovici, Pokljuki in na Mežakli zbiral zgodbe pričevalcev druge svetovne vojne ter štel pobite Nemce in partizane na Gorenjskem. Verjamem, da tudi zato, ker je njegov stric narodni heroj Tonček ob vsakem naslednjem obisku v osnovnih šolah tod okoli ubil kakšnega Nemca več, vsakega naslednjega na še bolj lokav ali hraber način. Tako se po zmagi vedno gradijo pravljice. Tudi Kristus je po vodi hodil. Tako nastajajo legende.

Joco, kakor mu pravimo tisti, ki se znjim poznamo, je vedno znal vrteti jezik. Vedno v smer, ki je njemu ustrezala. Možina še zdaleč ni sogovornik, ki bi mu bil dorasel in ki bi se mogel kosati z Jocotovimi “dramaturškimi vložki” tipa vrednostnih ocen protagonistov zgodovinskih dogodkov, ki jih je raziskal. To je vedno rad počel. Ekspresija pač. To vleče. To zgodovino naredi zanimivo. Morda je to v družini.

Nam je tudi Južnič na faksu predaval, da je zgodovina pripovedovanje zgodb. Celo z jezikovno antropoločkega vidika nam je to dokazal. In bogme, dobre zgodbe je pripovedoval. Marsičesa smo se naučili. Bržčas bi se tudi od Dežmana lahko, ako bi malo brzdal svojo domišljijo in željo po besedilno bravurni atrakciji. Slišati bi morali, da je mrtve potrebno pietetno pokopati. To je pomembno. Ne glede na to, na kateri strani so se borili. Mogoče je, mogoče ni povedal, se ne spomnim, da je vojna “naravna katastrofa in jo kot tako moramo obravnavati”. No, če ni v oddaji je to rekel kakih 30 let nazaj v Radovljici in globoko se strinjam z njim.

“Zgodovina poučuje vsak dan, ” je citiral pokojni Saša Vuga zapis nemške družine v Kobariškem muzeju, “ji pa primanjkuje učencev.”

Jože Dežman je učitelj, hoteli ali ne.

Ostane nam le dvoje: ali se ga bomo navadili poslušati, ali pa se bo on naučil svoje zgodbe pripovedovati na manj atraktiven način, pa bodo še vedno zanimive zgodbe. Ne da bi provokatorsko sprožil rekcije, ki nimajo povezave ne z vsebino njegovega dela, niti s tem, kar je za prihodnost slovenskega naroda pomembno.

Pomembno je ločevanje med dobrim in zlim. Čisto preprosto, brez ideološke navlake.

To moramo ponotranjiti učitelji in učenci, politiki (predvsem) in ljudstvo. Le tako se bomo nehali deliti na “leve” in “desne”. To je umetna delitev, ki ustreza tistim, ki nam pred očmi kradejo prihodnost.

O tem v povsem intimni sferi odloča vsak sam, končna odločitev pa je kolektivna. Sam se že ne bi odločil za kolektivno zlo. Spravil sem se s samim seboj in svojo zgodovino.

In če je bila poanta v klasičnih pravljicah Kdo je sešil Vidku srajčico in Cesarjeva nova oblačila jasna, poante sodobnih pravljic niso. Ali pač? Zdaj je še Videk brez srajčice.

Rojen 14. februarja, 12


Zodiakalnih znamenj je 12. Tako se s tem številom izteka tudi serija mojih zapisov, tako ali drugače povezanih z mojo zadnjo kandidaturo na volitvah.

Zahvala vsem

Vsem, ki ste včeraj obkrožili Solidarnost, se iskreno zahvaljujem, tem, ki ste v okrajih, kjer sem kandidiral, obkrožili 14, bi se lahko kar osebno, saj 32 ni ravno neka številka, ki je na dveh, treh kavah ne bi mogel podelati. Približno taka je bila tudi moja kampanja. Tako vem, da ste iskreno mislili, da verjamete v vse, v kar verjamem sam. Vesel sem, da je tako. Ne pustite, da bi vas spremenili, kdor koli bo že vplival na vas. S kakršnimi koli sredstvi. Obljubim, da se tudi sam ne bom. Ampak to že veste, ker me poznate. Ostajam na istem bregu, bregu upora proti nepoštenosti, lažem in hinavščini. Ostajam protestni pevec in frontman skupine Jahači revolucije.

Hvala za dobre želje ...

Ko sem v tednu pred volitvami poslal pošto nekaj sto naslovnikom iz svoje baze, ljudem, s katerimi sem tako ali drugače v življenju sodeloval, sem dobil nekaj spodbudnih odzivov. Ne, ne le za te konkretne volitve, ampak takih, ki pričajo, da v svojem dosedanjem početju v življenju nisem nikoli bil sam in sam tudi ne ostajam:

  • Andrej, držim pesti zate in le tako pokončno naprej …
  • Dober si, Andrej. Niham med levico in …
    Hm, zakaj pa niste združeni?
  • Andrej, lep pozdrav. Sicer imam drugačno volilno odločitev. Želim pa ti veliko uspeha in sreče. Ne dvomim v tvoje poštenje in bil bi nadpovprečen v parlamentu. Pa le mi še kaj pošlji.
  • Jaz sem sicer že odločena, ne skrivam – volila bom Levico, je pa Solidarnost vsekakor tudi po moji meri :-).
  • Čestitam ti za tvojo korajžo in ti želim uspeha. Te zelo spoštujem.
  • Lepo, Andrej, veliko uspeha!
    Sicer pa menim, da je obstoječ sistem precej nedemokratičen. Jaz bi rad volil ljudi, tudi različnih strank, ki bi si jih želel v DZ, ne pa da lahko obkrožim le eno stranko in morda še preferenčni glas …
Po pravici povedano

Po pravici moram povedati, da me rezultat niti ni zanimal. Kakšnega “usodnega preboja” v zadnji minuti nisem pričakoval. Za to ni bilo nobenih možnosti. Solidarnost se je kasno odločila za nastop na volitvah. Kandidatno listo je izpo(po)lnila mesec dni prej. Kampanje (zgodbe) ni gradila od prej, tako kot mnogi drugi v množici “neuvrščenih” ne. Zato je ni “dobila po prstih” in nikomur ni potrebno razmišljati o odstopu.

Kolikor smo se v predvolilnem času videvali in se vsaj površno spoznavali, mi je zadoščalo, da sem uvidel, da sem v dobri družbi. Nekaj kandidatov sem poznal še iz preteklosti, drugi pa so tudi dokazovali, da prihajajo izmed ljudi, so”od skale odtrgani”. Med njimi ni bilo političnih preračunljivcev, ki bi si hoteli izboriti “izvoljiva območja”, drugi pa naj bi bili “kanonfuter”.

Vsi smo bili kanonfuter.

  • Za ideje o nepravično izračunanih pokojninah.
  • Za vpeljavo univerzalnega temeljnega dohodka.
  • Za bodoče stalno preprečevanje tragičnega in dolgoletnega naraščanja revščine v državi.
  • Za solidarno in pravično družbo.
To pa res ni bilo težko

Nam ne, a kaj, ko so se tudi ta naša dobra sporočila nemalokrat prekrivala z lažnivimi obljubami posameznim slojem prebivalstva, ki jih nekateri slovenski politiki že leta vlečejo na svojo stran po sistemu “ni šlo, ker se ni dalo, bo pa v naslednjem mandatu bolje”. Oprostite, teh mandatov ste že imeli … koliko? Se kdaj kdo vpraša, če resno mislijo? Redki. In vrtiljak se vrti naprej.

Zato ni bilo težko povedati in ne bo težko tega pripovedovati naprej.

Nisem član stranke in tudi ne bom. Nobene več. A solidarnost bom vedno podpiral.

Zato nič bat’, nismo poraženi, šele začeli smo, koraki se bodo stopnjevali, vsebine ponavljale in ponavljale. Ne, ne le v stranki, ta je nepomembna, a koristna. Ljudje smo pomembni, ideje in dejanja.

Solidarnost izhaja iz vstajniškega gibanja. To nam je vsem jasno. In na tistih demonstracijah je bilo veliko nezadovoljnih, ki jih, roko na srce, nobene volitve doslej niso potešile. Tudi te ne.

Moč vleče

Vedno se na volitvah izkaže, da množice potegne moč.

Nekatere groba sila, grožnje in strah, da na koncu korakajo na volišča kot svinčeni vojački v otroški igrici – ti so najhujše žrtve. Le redki med njimi so dovolj “naši”, da bi skusili blagor prihajajočih privilegijev za izbrance.

Druge vleče moč pocukranih zgodbic o “zapostavljenih družbenih skupinah”, za katere krvavijo “elitni in sprašani lažnivci”.

Tretje spet že davno pozabljena “levičarska ideologija”, ki so jo pokopali neoliberalna praksa, korupcijski profiterji in armanijeve obleke.

Na koncu gajžla poči

A na koncu bo solidarnost zmagala. Ker je to največja moč. Moč prevaranih množic, ki jim lopovsko jemljejo krvavo prigaran denar pokojninskih skladov, ki so jim vzeli narodovo bogastvo preko certifikatne prevare, ki jim skozi prekarstvo kradejo sedanjost, prihodnost, dostojanstvo in upanje.

Solidarnost je pojem, okrog katerega se bomo morali združiti vsi, ki nam ni vseeno. Ne razbiti po strankah, ne talci političnih kupčkarjev za naslednji lagodni mandat v parlamentu, ampak združeni v kriku rešitve.

Tu še vidim svojo vlogo, ne v etablirani politiki. To je bil moj poslednji takšen poizkus.

To obljubim. Kar pa ne pomeni, da komu nisem pripravljen pomagati.

Vsem ponižanim in prevaranim na dušo polagam

Glejte okrog sebe, povejte na glas, kar se vam zdi narobe. Povejte javno: odprite blog, širite svoje misli med prijatelji in po e-pošti, pišite v pisma bralcev, razširite krog razmišljujočih. Napišite pesem. Ne zato, da boste prišli v parlament, ampak zato, ker je tako prav. Naj se sliši!

Tudi te volitve niso bile zadnje.

In tudi naslednje ne bodo, če bomo delovali.

Velikokrat sem že tole citiral:

Ko so nacisti prišli po komuniste,
sem ostal tiho;
nisem bil komunist.
Ko so zaprli socialne demokrate,
sem ostal tiho;
nisem bil socialni demokrat.
Ko so prišli po sindikaliste,
nisem spregovoril;
nisem bil član sindikalistov.
Ko so prišli po jude,
sem ostal tiho;
nisem bil jud.

Ko so prišli po mene,
ni bilo nikogar več ki bi spregovoril.

Martin Niemoeller 1976

Rojen 14. februarja, 11


Dovolj bodi, danes je potrebno le še oditi na volitve. In voliti po lastni volji.

O ostalem je bilo tako ali tako dovolj govora v preteklih dneh.

Sam sem bil sinoči na stand upu v Šmeksu, kjer je Tin Vodopivec vprašal, če vemo, koga bo volil in takoj dodal: “… a neeeee, tega se danes ne smeeeee.”

Ni ravno izpadlo kot štos. Tudi smejali se nismo.

Upam, da tudi te volitve ne bodo izpadle kot slaba šala.

Lepo nedeljo vam privoščim.

Tole je bil predzadnji zapis v seriji rojen 14. februarja, ker se krog dvanajstih zapisov z naslednjim sklepa. Ne nazadnje je tudi nebesnih znamenj 12, Vodnar je le eno, čeprav ne tako slabo.

😉

Rojen 14. februarja, 10


Za danes samo pesmica Kandidat Branko*

* videli boste, da gre za katerega koli Branka, ki jih je na kandidatnih listah po Sloveniji kar češ, pa še nepomemben je (ne! noben konkreten ni nepomemben, ta v pesmici), ker je tam samo zaradi dobre rime. Za dobro vago sem dodal še reklamo za Solidarnost, saj na listi kandidiram.

Moje številke pa ni treba posebej pisati, ker sem rojen 14. febuarja, kar ste si pa že doslej zapomnili.

Rojen 14. februarja, 9


Težava sodobnega časa ni samo pomanjkanje solidarnosti, čeprav bi tudi temu pomanjkanju tako lahko rekli. Gre za pomanjkanje solidarnosti na ravni narodove zgodovine.

Nesmiselni razdor

Nekateri sejejo razdor zaradi dogodkov v preteklosti, ki se potomcev takratnih udeležencev z vidika pravne in zgodovinske logike prav nič ne tičejo. Razen da delujejo kot opomnik na čase, ki se v kakršni koli obliki nikoli več ne bi smeli ponoviti. Ja, gre za drugo svetovno vojno in dogodke po njej. Niti svetovna vojna morija, niti morija po drugi svetovni vojni ne sodita na govornice sodobnega časa drugače, kot opomin sedanjosti. Medsebojni ideološki prepiri in rast neonacističnih idej ne vodijo drugam kot v nov spopad in brezsmiselno novo morijo. Soseda, čigar prednik se je boril na strani narodnih izdajalcev ne bom zavoljo tega sovražil. Prav tako ne bo mene sovražil nekdo zato, ker so mojega prednika nacisti obesili na mesarski kavelj v Mauthausnu. In spet kdo drug naj sprejme tistega, katerega družina v svojem zgodovinskem spominu nosi breme povojnih pobojev.

Zgodovina je nespremenljiva

Kdor koli si je v preteklosti zločinsko umazal roke s krvjo ostaja v očeh sedanjosti zločinec. Če je to počel kot branitelj domovine je junak in mu to priznava tudi svetovna zgodovina. To pa pišejo zmagovalci. Tako je vedno bilo. Zgodovine se po toliko letih ne da pisati na novo. Meni je to povsem jasno in upam, da je jasno tudi večini med nami. Sam sem na zmagovito zgodovino svojega naroda ponosen in žalosten zavoljo zločinov, ki so se v imenu katere koli zastave zgodili na teh tleh.

Ponosen sem na celotno obdobje svojega življenja

Nič ne skrivam tega, da sem bil ponosen pionir in mladinec v Titovi Jugoslaviji, odkrito priznavam, da sem želel postati član partije, vendar me, svojeglavega upornika, kot sem vedno bil, niso hoteli imeti med sabo. A zaradi tega domovine nisem ljubil nič manj. Če bi že bil sprejet v partijo, tega zagotovo ne bi skrival kot kača nog, kot to mnogi počno.

Tito in jaz

Iskreno vesel sem bil, ko sem na nekem koledarju odkril eno od dveh fotografij, na katerih sem bil fotografiran s Titom, pa sta obe veljali za izgubljeni.

Zagotovo sem edini kandidat na teh volitvah, ki je sprejel Tita 1966 v Hotelu Jelovica na Bledu. Dokaz je tukaj:


Tisti zraven mene na levi je Tito.

Titu se niti sanjalo ni, da sem rojen 14. februarja, čeprav sta se z mojo materjo Tončko dobro poznala (ona je na sliki desno od mene zadaj), saj je ona, sicer sobarica v Hotelu Jelovica na Bledu, vedno šla delat v Vilo Bled, kadar se je tam kaj pomembnega dogajalo. Tako je tam spoznala tudi mnoge pomembne svetovne politike tistega časa od Naserja do Hruščova. Pa ni iz tega nikoli iskala ugodnosti.

No, Titu se tudi sanjalo ni, da stoji ob bodočem radovljiškem podžupanu (1998-2002) in kandidatu Solidarnosti 2018. Tudi meni se ni. Slutil pa sem, da nekaj bo … Že takrat sem bil kar dolg za sedemletnika. Do danes sem vsestransko zrasel. Posebej v jezik. Izkoristite to v nedeljo in kasneje. Sem le rojen 14. februarja, zato.