Religija je opij ljudstva …


Zadnje čase, kakor spodbujen z obletnico, spet pogledujem po Cankarju. A spodbuda ni v obletnici, spodbuda je precej bolj sodobna, ker se nekako ne sklada z meni ljubim citatom iz Cankarjevega Kurenta: Nadaljujte z branjem

Advertisements

Priznam, kazal sem ga


Že velikokrat sem ga kazal. Po dolgem času včeraj spet.

Ko smo v osemdesetih slovenski novinarji hodili po Jugi, smo tam ob dogodkih, ki smo jih spremljali srečevali kolege iz drugih republik (in pokrajin) smo skoraj vsakič slišali stavek: “E, Slovenci, vama je lako.”

To je bila splošna trditev, da v Sloveniji pač bolje živimo, kot drugje po državi. Plače so bile višje. Z našimi dnevnicami smo se ‘tam spodaj’ (za nas to takrat ni bila Avstralija!) res lahko obilno najedli in napili, tudi za kakšno rundo smo lahko dali.

A ta trditev je v sebi nosila grenko resnico, da je tudi naše novinarsko delo lažje. Res je bilo, čeprav je menda vladalo “enoumje”. Ampak o enoumju malo kasneje.

Ob enem svojih zadnjih službenih obiskov Beograda sem ob eni takih “pijač” slišal pretresljivo zgodbo takratnega dopisnika Radia Priština iz Beograda, ki je zbolel za mumpsom in je obležal. Laziti naokrog ni mogel, ves otečen zgoraj in spodaj. Zdravstveno zavarovanje mu v Beogradu ni veljalo (pa v isti republiki je bil, le iz druge pokrajine!). Kako to, mi ni bilo jasno. Nekako so ga pri zdravnikih prešvercali, še en zvezni minister je pri tem pomagal (takrat je bil na pijači tudi on), a noben zdravnik mu ni mogel napisati veljavne bolniške, tak kot je bil pa do Prištine niti pod razno ni mogel priti. Tako so drugi dopisniški kolegi s terena prinesli gradivo, mu napisali, potem pa se je on z muko javljal na svoj radio. Le tako je lahko obdržal službo. In jo je. Je bilo pač obdobje enoumja. Novinarskega enoumja. Lahko bi mu rekli tudi poklicna solidarnost.

Danes enoumja ni več. Tudi novinarske solidarnosti ne. V nobenem smislu. Pomembne informacije skrivajo eni pred drugim in hlepijo po ekskluzivnih objavah. Ampak to še razumem. Ko gre za novinarski status, ki hočeš nočeš izgublja na vrednosti, pa mi pomanjkanje povezovanja ni jasno. Še novinarski prekarci se ne znajo pošteno postaviti za izboljšanje svojega statusa. Večina novinarjev je danes itak prekarcev na trhlih pogodbah s podaljšanji (ali pač ne). Tisti z rednimi zaposlitvami so tudi vsak trenutek  lahko za odstrel. Varnosti nobene. V enoumju se novinarjev niso tako zlahka znebili kot danes, ko imamo demokracijo.

Danes tudi novinarske solidarnosti ni. Pa bi bilo dobro, če bi med novinarji vladalo vsaj intelektualno enoumje. A o slednjem zdajle raje ne bi. Sem si postavil omejitev (+-)500 besed.

Ali novinarji v celoti in novinarski organizaciji institucionalno lahko stopijo skupaj le, ko nek norec z avtom zapelje v TV ekipo? Drugače pa se prepirajo o tem, ali stoji vejica bolj na levi ali bolj na desni. Ko pa kdo obklada novinarje s “presstitutkami” je pa to kot pojav nezanimivo in na ravni zasebnih tožb prizadetih. Lepo vas prosim!

Zato ga bom spet kazal. Tako kot sem ga v tistih časih, ko smo delali pod bremenom zloglasnega člena 133. kazenskega zakonika SFRJ o verbalnem deliktu. Danes verbalni delikt ni uzakonjen, pa bi bil lahko, vsaj za razne oblike sovražnega govora, ki se je zavlekel celo v novinarska besedila.

Kazal ga bom v znak protesta proti neenotnosti novinarskega ceha. Tale badge zgodovinske vrednosti. Po njem me boste spoznali, ako si že drugače nismo domači.

Videk je nag


Vse skupaj res že spominja na pravljico. V slabem remakeu. Zato, ker na pravljičarski način ljudje, ki bi vsaj zavoljo akademskih naslovov tega ne smeli početi, poskušajo na neroden način “obračunati s preteklostjo”. Nič nimam po različnem opredeljevanju do posamičnih obdobij v zgodovini. Teme, o katerih sta se pogovarjala Dežman in Možina, so relativno preproste. Binarne. (1) in (0). Gre za delitev na dobro in zlo:

  1. Obsojanje političnih zapornikov na dolgoletne robije v Kraljevini Jugoslaviji – zlo
  2. Sovražni govor, nacionalizem ob poveličevanju večvredne rase – zlo
  3. Netenje II. svetovne vojne in okupacija drugih držav – zlo
  4. Iztrebljanje “manjvrednih” ras v imenu “Ein Volk-Ein Reich-Ein Führer” – zlo
  5. Vsakršna pomoč okupatorjem pri njihovem početju – zlo
  6. Upor proti pokupatorju – dobro
  7. Nesmiselno medvojno pobijanje nedolžnih ljudi v imenu revolucije – zlo
  8. Zmaga partizanov nad nacizmom kot del svetovne protinacistične alianse – dobro
  9. Dopuščanje naposrednega maščevanja osvobojenih taboriščnikov nad biriči – zlo
  10. Vračanje prebeglih ustašev, domobrancev in ostalih v roke od zmage pijanih partizanov – zlo
  11. Pobijanje ujetnikov in njihovih spremljevalcev s pliberških vlakov brez sodnih procesov – zlo
  12. Zatiranje, kaznovanje in šikaniranje drugače mislečih v katerem koli režimu in na kateri koli način – zlo
  13. Novodobne lopovščine v imenu demokracije – zlo
  14. Borba za človekove pravice v sodobnem postkapitalističnem svetu – dobro
  15. Sprava s preteklostjo in samim seboj – dobro

Kdor koli bo šel šteti, bo videl, da dobrega nisem veliko navedel. Preprosto ga ni. Na raznih voditeljskih seminarjih pravijo, da se dobri voditelji ne smejo ukvarjati s stvarmi, ki so slabe, ker jih lahko samo še poslabšamo. Dobro se da le izboljšati. Ob spoštovanju prejšnjega pravila.

Tako umni ljudje.

Ampak mi, mi smo samo ljudje. Trzamo na prvo žogo, planemo po tisti informaciji, ki je hitro doumljiva in se zakadimo v dele življenjskega igrišča, kjer žog ni. Medtem nam oni drugi brez pretiranega napora pripeljejo žogo daleč stran od naše obrambe in nam zabijejo gol. Ne enega. Na stotine golov. Vsak dan.

Smisel zgornjega naštevanja ni v statistiki (ker bi se dalo seznam še razširiti), ampak v umevanju razlike med dobrim in zlim. No, tu je pogovor dveh doktorjev znanosti usekal mimo. Kljub morda iskrenim namenom. Tu sekajo mimo bolj ali manj vse reakcije nanj.

Ne, sploh ni šlo (in še danes ne gre) za to, kdo je bil “njihov” ali “naš”. Tudi ne gre za osebnostni napredek katerega koli od obeh sogovornikov, ki se je otresel kakršnega koli že besa svoje preteklosti (agorafobija, alkohol, socializem, ateistična zabloda, zmagovito partizanstvo – vstavi po potrebi!).

Gre za umno postavljanje vprašanj sogovorniku, da bo mogel iz vseh silnih podatkov, s katerimi je v svojem dolgoletnem znanstvenem prizadevanju napolnil svojo doktorsko malho, koncizno izločiti tisto, s čimer bi v vedno pičlo odmerjenem času mogel neukemu občestvu razložiti, zakaj je bil povabljen v goste. Domnevam, da je voditelj oddaje to vedel. Saj je novinar.

A ni šlo. Po mojem tudi vem zakaj. Dežmana poznam še iz časov, ko je po Jelovici, Pokljuki in na Mežakli zbiral zgodbe pričevalcev druge svetovne vojne ter štel pobite Nemce in partizane na Gorenjskem. Verjamem, da tudi zato, ker je njegov stric narodni heroj Tonček ob vsakem naslednjem obisku v osnovnih šolah tod okoli ubil kakšnega Nemca več, vsakega naslednjega na še bolj lokav ali hraber način. Tako se po zmagi vedno gradijo pravljice. Tudi Kristus je po vodi hodil. Tako nastajajo legende.

Joco, kakor mu pravimo tisti, ki se znjim poznamo, je vedno znal vrteti jezik. Vedno v smer, ki je njemu ustrezala. Možina še zdaleč ni sogovornik, ki bi mu bil dorasel in ki bi se mogel kosati z Jocotovimi “dramaturškimi vložki” tipa vrednostnih ocen protagonistov zgodovinskih dogodkov, ki jih je raziskal. To je vedno rad počel. Ekspresija pač. To vleče. To zgodovino naredi zanimivo. Morda je to v družini.

Nam je tudi Južnič na faksu predaval, da je zgodovina pripovedovanje zgodb. Celo z jezikovno antropoločkega vidika nam je to dokazal. In bogme, dobre zgodbe je pripovedoval. Marsičesa smo se naučili. Bržčas bi se tudi od Dežmana lahko, ako bi malo brzdal svojo domišljijo in željo po besedilno bravurni atrakciji. Slišati bi morali, da je mrtve potrebno pietetno pokopati. To je pomembno. Ne glede na to, na kateri strani so se borili. Mogoče je, mogoče ni povedal, se ne spomnim, da je vojna “naravna katastrofa in jo kot tako moramo obravnavati”. No, če ni v oddaji je to rekel kakih 30 let nazaj v Radovljici in globoko se strinjam z njim.

“Zgodovina poučuje vsak dan, ” je citiral pokojni Saša Vuga zapis nemške družine v Kobariškem muzeju, “ji pa primanjkuje učencev.”

Jože Dežman je učitelj, hoteli ali ne.

Ostane nam le dvoje: ali se ga bomo navadili poslušati, ali pa se bo on naučil svoje zgodbe pripovedovati na manj atraktiven način, pa bodo še vedno zanimive zgodbe. Ne da bi provokatorsko sprožil rekcije, ki nimajo povezave ne z vsebino njegovega dela, niti s tem, kar je za prihodnost slovenskega naroda pomembno.

Pomembno je ločevanje med dobrim in zlim. Čisto preprosto, brez ideološke navlake.

To moramo ponotranjiti učitelji in učenci, politiki (predvsem) in ljudstvo. Le tako se bomo nehali deliti na “leve” in “desne”. To je umetna delitev, ki ustreza tistim, ki nam pred očmi kradejo prihodnost.

O tem v povsem intimni sferi odloča vsak sam, končna odločitev pa je kolektivna. Sam se že ne bi odločil za kolektivno zlo. Spravil sem se s samim seboj in svojo zgodovino.

In če je bila poanta v klasičnih pravljicah Kdo je sešil Vidku srajčico in Cesarjeva nova oblačila jasna, poante sodobnih pravljic niso. Ali pač? Zdaj je še Videk brez srajčice.

Rojen 14. februarja, 12


Zodiakalnih znamenj je 12. Tako se s tem številom izteka tudi serija mojih zapisov, tako ali drugače povezanih z mojo zadnjo kandidaturo na volitvah.

Zahvala vsem

Vsem, ki ste včeraj obkrožili Solidarnost, se iskreno zahvaljujem, tem, ki ste v okrajih, kjer sem kandidiral, obkrožili 14, bi se lahko kar osebno, saj 32 ni ravno neka številka, ki je na dveh, treh kavah ne bi mogel podelati. Približno taka je bila tudi moja kampanja. Tako vem, da ste iskreno mislili, da verjamete v vse, v kar verjamem sam. Vesel sem, da je tako. Ne pustite, da bi vas spremenili, kdor koli bo že vplival na vas. S kakršnimi koli sredstvi. Obljubim, da se tudi sam ne bom. Ampak to že veste, ker me poznate. Ostajam na istem bregu, bregu upora proti nepoštenosti, lažem in hinavščini. Ostajam protestni pevec in frontman skupine Jahači revolucije.

Hvala za dobre želje ...

Ko sem v tednu pred volitvami poslal pošto nekaj sto naslovnikom iz svoje baze, ljudem, s katerimi sem tako ali drugače v življenju sodeloval, sem dobil nekaj spodbudnih odzivov. Ne, ne le za te konkretne volitve, ampak takih, ki pričajo, da v svojem dosedanjem početju v življenju nisem nikoli bil sam in sam tudi ne ostajam:

  • Andrej, držim pesti zate in le tako pokončno naprej …
  • Dober si, Andrej. Niham med levico in …
    Hm, zakaj pa niste združeni?
  • Andrej, lep pozdrav. Sicer imam drugačno volilno odločitev. Želim pa ti veliko uspeha in sreče. Ne dvomim v tvoje poštenje in bil bi nadpovprečen v parlamentu. Pa le mi še kaj pošlji.
  • Jaz sem sicer že odločena, ne skrivam – volila bom Levico, je pa Solidarnost vsekakor tudi po moji meri :-).
  • Čestitam ti za tvojo korajžo in ti želim uspeha. Te zelo spoštujem.
  • Lepo, Andrej, veliko uspeha!
    Sicer pa menim, da je obstoječ sistem precej nedemokratičen. Jaz bi rad volil ljudi, tudi različnih strank, ki bi si jih želel v DZ, ne pa da lahko obkrožim le eno stranko in morda še preferenčni glas …
Po pravici povedano

Po pravici moram povedati, da me rezultat niti ni zanimal. Kakšnega “usodnega preboja” v zadnji minuti nisem pričakoval. Za to ni bilo nobenih možnosti. Solidarnost se je kasno odločila za nastop na volitvah. Kandidatno listo je izpo(po)lnila mesec dni prej. Kampanje (zgodbe) ni gradila od prej, tako kot mnogi drugi v množici “neuvrščenih” ne. Zato je ni “dobila po prstih” in nikomur ni potrebno razmišljati o odstopu.

Kolikor smo se v predvolilnem času videvali in se vsaj površno spoznavali, mi je zadoščalo, da sem uvidel, da sem v dobri družbi. Nekaj kandidatov sem poznal še iz preteklosti, drugi pa so tudi dokazovali, da prihajajo izmed ljudi, so”od skale odtrgani”. Med njimi ni bilo političnih preračunljivcev, ki bi si hoteli izboriti “izvoljiva območja”, drugi pa naj bi bili “kanonfuter”.

Vsi smo bili kanonfuter.

  • Za ideje o nepravično izračunanih pokojninah.
  • Za vpeljavo univerzalnega temeljnega dohodka.
  • Za bodoče stalno preprečevanje tragičnega in dolgoletnega naraščanja revščine v državi.
  • Za solidarno in pravično družbo.
To pa res ni bilo težko

Nam ne, a kaj, ko so se tudi ta naša dobra sporočila nemalokrat prekrivala z lažnivimi obljubami posameznim slojem prebivalstva, ki jih nekateri slovenski politiki že leta vlečejo na svojo stran po sistemu “ni šlo, ker se ni dalo, bo pa v naslednjem mandatu bolje”. Oprostite, teh mandatov ste že imeli … koliko? Se kdaj kdo vpraša, če resno mislijo? Redki. In vrtiljak se vrti naprej.

Zato ni bilo težko povedati in ne bo težko tega pripovedovati naprej.

Nisem član stranke in tudi ne bom. Nobene več. A solidarnost bom vedno podpiral.

Zato nič bat’, nismo poraženi, šele začeli smo, koraki se bodo stopnjevali, vsebine ponavljale in ponavljale. Ne, ne le v stranki, ta je nepomembna, a koristna. Ljudje smo pomembni, ideje in dejanja.

Solidarnost izhaja iz vstajniškega gibanja. To nam je vsem jasno. In na tistih demonstracijah je bilo veliko nezadovoljnih, ki jih, roko na srce, nobene volitve doslej niso potešile. Tudi te ne.

Moč vleče

Vedno se na volitvah izkaže, da množice potegne moč.

Nekatere groba sila, grožnje in strah, da na koncu korakajo na volišča kot svinčeni vojački v otroški igrici – ti so najhujše žrtve. Le redki med njimi so dovolj “naši”, da bi skusili blagor prihajajočih privilegijev za izbrance.

Druge vleče moč pocukranih zgodbic o “zapostavljenih družbenih skupinah”, za katere krvavijo “elitni in sprašani lažnivci”.

Tretje spet že davno pozabljena “levičarska ideologija”, ki so jo pokopali neoliberalna praksa, korupcijski profiterji in armanijeve obleke.

Na koncu gajžla poči

A na koncu bo solidarnost zmagala. Ker je to največja moč. Moč prevaranih množic, ki jim lopovsko jemljejo krvavo prigaran denar pokojninskih skladov, ki so jim vzeli narodovo bogastvo preko certifikatne prevare, ki jim skozi prekarstvo kradejo sedanjost, prihodnost, dostojanstvo in upanje.

Solidarnost je pojem, okrog katerega se bomo morali združiti vsi, ki nam ni vseeno. Ne razbiti po strankah, ne talci političnih kupčkarjev za naslednji lagodni mandat v parlamentu, ampak združeni v kriku rešitve.

Tu še vidim svojo vlogo, ne v etablirani politiki. To je bil moj poslednji takšen poizkus.

To obljubim. Kar pa ne pomeni, da komu nisem pripravljen pomagati.

Vsem ponižanim in prevaranim na dušo polagam

Glejte okrog sebe, povejte na glas, kar se vam zdi narobe. Povejte javno: odprite blog, širite svoje misli med prijatelji in po e-pošti, pišite v pisma bralcev, razširite krog razmišljujočih. Napišite pesem. Ne zato, da boste prišli v parlament, ampak zato, ker je tako prav. Naj se sliši!

Tudi te volitve niso bile zadnje.

In tudi naslednje ne bodo, če bomo delovali.

Velikokrat sem že tole citiral:

Ko so nacisti prišli po komuniste,
sem ostal tiho;
nisem bil komunist.
Ko so zaprli socialne demokrate,
sem ostal tiho;
nisem bil socialni demokrat.
Ko so prišli po sindikaliste,
nisem spregovoril;
nisem bil član sindikalistov.
Ko so prišli po jude,
sem ostal tiho;
nisem bil jud.

Ko so prišli po mene,
ni bilo nikogar več ki bi spregovoril.

Martin Niemoeller 1976

Rojen 14. februarja, 11


Dovolj bodi, danes je potrebno le še oditi na volitve. In voliti po lastni volji.

O ostalem je bilo tako ali tako dovolj govora v preteklih dneh.

Sam sem bil sinoči na stand upu v Šmeksu, kjer je Tin Vodopivec vprašal, če vemo, koga bo volil in takoj dodal: “… a neeeee, tega se danes ne smeeeee.”

Ni ravno izpadlo kot štos. Tudi smejali se nismo.

Upam, da tudi te volitve ne bodo izpadle kot slaba šala.

Lepo nedeljo vam privoščim.

Tole je bil predzadnji zapis v seriji rojen 14. februarja, ker se krog dvanajstih zapisov z naslednjim sklepa. Ne nazadnje je tudi nebesnih znamenj 12, Vodnar je le eno, čeprav ne tako slabo.

😉

Rojen 14. februarja, 10


Za danes samo pesmica Kandidat Branko*

* videli boste, da gre za katerega koli Branka, ki jih je na kandidatnih listah po Sloveniji kar češ, pa še nepomemben je (ne! noben konkreten ni nepomemben, ta v pesmici), ker je tam samo zaradi dobre rime. Za dobro vago sem dodal še reklamo za Solidarnost, saj na listi kandidiram.

Moje številke pa ni treba posebej pisati, ker sem rojen 14. febuarja, kar ste si pa že doslej zapomnili.

Rojen 14. februarja, 9


Težava sodobnega časa ni samo pomanjkanje solidarnosti, čeprav bi tudi temu pomanjkanju tako lahko rekli. Gre za pomanjkanje solidarnosti na ravni narodove zgodovine.

Nesmiselni razdor

Nekateri sejejo razdor zaradi dogodkov v preteklosti, ki se potomcev takratnih udeležencev z vidika pravne in zgodovinske logike prav nič ne tičejo. Razen da delujejo kot opomnik na čase, ki se v kakršni koli obliki nikoli več ne bi smeli ponoviti. Ja, gre za drugo svetovno vojno in dogodke po njej. Niti svetovna vojna morija, niti morija po drugi svetovni vojni ne sodita na govornice sodobnega časa drugače, kot opomin sedanjosti. Medsebojni ideološki prepiri in rast neonacističnih idej ne vodijo drugam kot v nov spopad in brezsmiselno novo morijo. Soseda, čigar prednik se je boril na strani narodnih izdajalcev ne bom zavoljo tega sovražil. Prav tako ne bo mene sovražil nekdo zato, ker so mojega prednika nacisti obesili na mesarski kavelj v Mauthausnu. In spet kdo drug naj sprejme tistega, katerega družina v svojem zgodovinskem spominu nosi breme povojnih pobojev.

Zgodovina je nespremenljiva

Kdor koli si je v preteklosti zločinsko umazal roke s krvjo ostaja v očeh sedanjosti zločinec. Če je to počel kot branitelj domovine je junak in mu to priznava tudi svetovna zgodovina. To pa pišejo zmagovalci. Tako je vedno bilo. Zgodovine se po toliko letih ne da pisati na novo. Meni je to povsem jasno in upam, da je jasno tudi večini med nami. Sam sem na zmagovito zgodovino svojega naroda ponosen in žalosten zavoljo zločinov, ki so se v imenu katere koli zastave zgodili na teh tleh.

Ponosen sem na celotno obdobje svojega življenja

Nič ne skrivam tega, da sem bil ponosen pionir in mladinec v Titovi Jugoslaviji, odkrito priznavam, da sem želel postati član partije, vendar me, svojeglavega upornika, kot sem vedno bil, niso hoteli imeti med sabo. A zaradi tega domovine nisem ljubil nič manj. Če bi že bil sprejet v partijo, tega zagotovo ne bi skrival kot kača nog, kot to mnogi počno.

Tito in jaz

Iskreno vesel sem bil, ko sem na nekem koledarju odkril eno od dveh fotografij, na katerih sem bil fotografiran s Titom, pa sta obe veljali za izgubljeni.

Zagotovo sem edini kandidat na teh volitvah, ki je sprejel Tita 1966 v Hotelu Jelovica na Bledu. Dokaz je tukaj:


Tisti zraven mene na levi je Tito.

Titu se niti sanjalo ni, da sem rojen 14. februarja, čeprav sta se z mojo materjo Tončko dobro poznala (ona je na sliki desno od mene zadaj), saj je ona, sicer sobarica v Hotelu Jelovica na Bledu, vedno šla delat v Vilo Bled, kadar se je tam kaj pomembnega dogajalo. Tako je tam spoznala tudi mnoge pomembne svetovne politike tistega časa od Naserja do Hruščova. Pa ni iz tega nikoli iskala ugodnosti.

No, Titu se tudi sanjalo ni, da stoji ob bodočem radovljiškem podžupanu (1998-2002) in kandidatu Solidarnosti 2018. Tudi meni se ni. Slutil pa sem, da nekaj bo … Že takrat sem bil kar dolg za sedemletnika. Do danes sem vsestransko zrasel. Posebej v jezik. Izkoristite to v nedeljo in kasneje. Sem le rojen 14. februarja, zato.

Rojen 14. februarja, 7


Računalniki nam lahko življenje zapletejo, lahko ga pa olajšajo.

Enkrat sem nekemu programerju, ki je rekel “to se pa ne da”, da naj na moj “zakaj?” odgovori z eno od trditev:
a/ da ne zna,
b/ da noče.

No, ker je hotel plačilo, se je dalo.

Tako malo je včasih treba. Topla beseda. A kaj, ko računalnik toplih besed ne prepozna, le kilobite, ki jih mi vnašamo preko znakov. Mi smo gospodar. Zato je stavek: računalnik se je zmotil povsem zgrešen. Zmotili smo se mi, ko smo vnašali v računalnik.

Tako tudi tale zapis tukaj ni nobena pomota. Računalniku sem “naročil”, naj ga objavi v soboto, 26. maja ob 6,43. Tudi včerajšnji in predvčerajšnji zapis podobno. Tako se zdi, da v času volilne kampanje čepim za računalnikom, jaz sem pa že drugi dan v Novem Sadu na literarni koloniji Panonski biseri 2018, ki se jutri zaključuje. Se pa trudim, da tu in tam (od tam) tudi na Twitter in Facebook objavim, če kaj hodite tam okoli.

To pač počnem zadnje čase. Pišem, skladam, pojem. Pišem sam, prepevam pa sam ali z Jahači revolucije.

Bodi dovolj za danes. Ker sem rojen 14. februarja in sem vodnar imam rad nedelje. Tudi vaša naj bo nadvse …

Malo za hec objavljam svojo fotografijo iz vrtca, ko sem tretjič zlomil roko. Nekateri se me od takrat spomnijo po gipsu in irhastih hlačah. Zavoljo krivo zraščenih komolčnih sklepov sem do dvajsetega leta mislil, da kitare ne bom mogel igrati. Kaj je bilo potem, bo kdo vprašal. Ja, začel sem,

Rojen 14. februarja, 6


“Živimo v 21. stoletju”, je rekla Mojca.

Mojca je bila že kot otrok idealistka, zdaj je odrasla idealistka. Z eno lepotno napako. Dela v idealnem okolju. Zato njena izjava niti ni tako mimo. Mojca se zaveda, da je potrebno znanje, kapitalizirano v zadnjem stoletju post industrijske družbe, spraviti nazaj med ljudi. Avtomatizacija in optimizacija nista samo last lastnikov kapitala, ali če hočete lastnikov sredstev za proizvodnjo, ampak je potrebno nekaj malega vrniti ljudem. Ne, ne vsega naenkrat, če ne se nam bo zmešalo. Po malem, z nekaj preprostimi ukrepi.

Aha, še tole, Mojca dela v podjetju, kjer poskrbijo za svoje zaposlene, ne v tem o katerih pišejo v Svetu kapitala v Delu (“Crkljanje” zaposlenih se izplača), je pa podobno. Kako jim le uspeva toliko narediti? Manj delajo. A so učinkoviti.

Z zakonom strogo predpisati omejitev delovnega časa na 8 ur

In nespoštovanje strogo kaznovati. Govorim o Zakonu o delovnih razmerjih, ki je krovni zakon za področje dela. Preohlapen je in dopušča izkoriščanje delovne sile na najbolj nečloveški način. S preobremenitvijo. Ljudje delajo po 10 ur in več dnevno zato, da bi dosegli pričakovanja delodajalcev, njihova pričakovanja pa niso zgolj visoki letni donosi na vloženi kapital, normiranje je prenapeto in nečloveško, eden mora narediti za človeka in pol.

Posledice so iztrošenost, izgorelost, delovne bolezni, poškodbe, ki so posledica tega, raztegnjene bolniške, ki bi jih nekateri radi še zakonsko skrajševali. Počakajte malo! A zdaj, ko imamo toliko avtomatiziranega dela bo pa človek kar umrl v službi?

Pod normalnimi obremenitvami, s časom za regeneracijo od enega do drugega delovnega dne bi zmanjšali bolniške odsotnosti, zaposleni ne bi bilo pod stalnim stresom, dejansko bi lahko do 65. leta delali, če imajo po petdesetem sploh službo. Po tem pa še uživali penzijo kako leto ali dve dlje.

Manjše delovne obremenitve posledično tudi krajše čakalne vrste v zdravstvu, mar ne?

Izračunajmo: 5 ljudi, ki dela po 10 ur dnevno, odžre delovno mesto šestemu, ki ga morajo preživljati iz vplačanih prispevkov. Torej bi se tudi brezposelnost avtomatično zmanjšala.

Več prostega časa pomeni boljšo delovno zmožnost

To strokovnjaki medicine dela že leta predavajo. Gore dragih zdravil človeka ne pozdravijo, ampak samo “gor držijo”. “Do gvišne smrti,” bi rekel Fedor.

Torej bi spočit človek v osmih urah naredil več. Če bi se vmes rekreiral ali sproščal s kulturnim udejstvovanjem, bi bilo lažje. A kaj ko je danes za šport in kulturo slabo obdobje. Na eni strani bi jim ukinjali tista uboga sredstva, ki jih dobijo zdaj, gospodarstvo pa za sponzorstvo in mecenstvo ni pripravljeno dati več kot toliko. Torej?

Uvedimo davčne olajšave gospodarstvu za vlaganje v šport in kulturo.

To se bo nazaj v gospodarstvo vrnilo z obrestmi. Z večjo kakovostjo dela, zadovolljtvom zaposlenih in povečanem občutku pripadnosti firmi.

Siva ekonomija ubija resna podjetja.

Mar res? Kako pa je to mogoče? Zato, ker državi in gospodarstvu ustreza, da je tako. Tiste redke, ki jih pri takih rabotah strogo kaznujejo, tisti pa, ki jih ne, pa s svojim početjem zmanjšujejo vrednost zaposlenih delavcev. Nekatera podjetja bojda celo sodelujejo z delavci na črno. Preko agencij. A za to je preprosta rešitev.

Uvedba 100% davčne dohodninske olajšave.

No, če me do zdaj niso, tukaj me bodo naskočili neoekonomisti in vsi dosedanji finančni ministri hkrati. Enemu sem 20 let nazaj to že predlagal, pa me je samo posmehljivo pogledal. Ampak preprost model pokaže, da ne država, ne gospodarstvo ne bi utrpela nobene škode. Če je v obtoku toliko in toliko denarja, ga je treba malo hitreje zasukati. To pa še ni vse (bi rekli v slabi reklami). Ampak res ni. Denar, ki bi se mu financ minister odrekel pri dohodnini, bi dvakrat hitreje “prišel nazaj” skozi DDV. Vsi bi namreč zbirali račune za dohodninsko olajšavo (brez nagradnih iger), siva ekonomija bi izumrla, ker bi delavci na črno ali šli nekam delat, ali pa bi odprli espeje.

In tako, dragi moji smo prispeli v 21. stoletje k Mojci*.

No, v resnici gre drugače, z malimi koraki bo rekel previdni politik. Prav, vendar hitreje stopimo!

To pripovedujem, ker sem rojen 14. februarja, vodnarjem pa nam idej ne zmanjka in solidarno jih dajemo v uporabo. Izplača se nam slediti.

*Mojca ni izmišljena oseba. Fedor je.

Pot malo drugače si lahko preberete tudi v Manifestu Jahačev revolucije.