Rojen 14. februarja, 12


Zodiakalnih znamenj je 12. Tako se s tem številom izteka tudi serija mojih zapisov, tako ali drugače povezanih z mojo zadnjo kandidaturo na volitvah.

Zahvala vsem

Vsem, ki ste včeraj obkrožili Solidarnost, se iskreno zahvaljujem, tem, ki ste v okrajih, kjer sem kandidiral, obkrožili 14, bi se lahko kar osebno, saj 32 ni ravno neka številka, ki je na dveh, treh kavah ne bi mogel podelati. Približno taka je bila tudi moja kampanja. Tako vem, da ste iskreno mislili, da verjamete v vse, v kar verjamem sam. Vesel sem, da je tako. Ne pustite, da bi vas spremenili, kdor koli bo že vplival na vas. S kakršnimi koli sredstvi. Obljubim, da se tudi sam ne bom. Ampak to že veste, ker me poznate. Ostajam na istem bregu, bregu upora proti nepoštenosti, lažem in hinavščini. Ostajam protestni pevec in frontman skupine Jahači revolucije.

Hvala za dobre želje ...

Ko sem v tednu pred volitvami poslal pošto nekaj sto naslovnikom iz svoje baze, ljudem, s katerimi sem tako ali drugače v življenju sodeloval, sem dobil nekaj spodbudnih odzivov. Ne, ne le za te konkretne volitve, ampak takih, ki pričajo, da v svojem dosedanjem početju v življenju nisem nikoli bil sam in sam tudi ne ostajam:

  • Andrej, držim pesti zate in le tako pokončno naprej …
  • Dober si, Andrej. Niham med levico in …
    Hm, zakaj pa niste združeni?
  • Andrej, lep pozdrav. Sicer imam drugačno volilno odločitev. Želim pa ti veliko uspeha in sreče. Ne dvomim v tvoje poštenje in bil bi nadpovprečen v parlamentu. Pa le mi še kaj pošlji.
  • Jaz sem sicer že odločena, ne skrivam – volila bom Levico, je pa Solidarnost vsekakor tudi po moji meri :-).
  • Čestitam ti za tvojo korajžo in ti želim uspeha. Te zelo spoštujem.
  • Lepo, Andrej, veliko uspeha!
    Sicer pa menim, da je obstoječ sistem precej nedemokratičen. Jaz bi rad volil ljudi, tudi različnih strank, ki bi si jih želel v DZ, ne pa da lahko obkrožim le eno stranko in morda še preferenčni glas …
Po pravici povedano

Po pravici moram povedati, da me rezultat niti ni zanimal. Kakšnega “usodnega preboja” v zadnji minuti nisem pričakoval. Za to ni bilo nobenih možnosti. Solidarnost se je kasno odločila za nastop na volitvah. Kandidatno listo je izpo(po)lnila mesec dni prej. Kampanje (zgodbe) ni gradila od prej, tako kot mnogi drugi v množici “neuvrščenih” ne. Zato je ni “dobila po prstih” in nikomur ni potrebno razmišljati o odstopu.

Kolikor smo se v predvolilnem času videvali in se vsaj površno spoznavali, mi je zadoščalo, da sem uvidel, da sem v dobri družbi. Nekaj kandidatov sem poznal še iz preteklosti, drugi pa so tudi dokazovali, da prihajajo izmed ljudi, so”od skale odtrgani”. Med njimi ni bilo političnih preračunljivcev, ki bi si hoteli izboriti “izvoljiva območja”, drugi pa naj bi bili “kanonfuter”.

Vsi smo bili kanonfuter.

  • Za ideje o nepravično izračunanih pokojninah.
  • Za vpeljavo univerzalnega temeljnega dohodka.
  • Za bodoče stalno preprečevanje tragičnega in dolgoletnega naraščanja revščine v državi.
  • Za solidarno in pravično družbo.
To pa res ni bilo težko

Nam ne, a kaj, ko so se tudi ta naša dobra sporočila nemalokrat prekrivala z lažnivimi obljubami posameznim slojem prebivalstva, ki jih nekateri slovenski politiki že leta vlečejo na svojo stran po sistemu “ni šlo, ker se ni dalo, bo pa v naslednjem mandatu bolje”. Oprostite, teh mandatov ste že imeli … koliko? Se kdaj kdo vpraša, če resno mislijo? Redki. In vrtiljak se vrti naprej.

Zato ni bilo težko povedati in ne bo težko tega pripovedovati naprej.

Nisem član stranke in tudi ne bom. Nobene več. A solidarnost bom vedno podpiral.

Zato nič bat’, nismo poraženi, šele začeli smo, koraki se bodo stopnjevali, vsebine ponavljale in ponavljale. Ne, ne le v stranki, ta je nepomembna, a koristna. Ljudje smo pomembni, ideje in dejanja.

Solidarnost izhaja iz vstajniškega gibanja. To nam je vsem jasno. In na tistih demonstracijah je bilo veliko nezadovoljnih, ki jih, roko na srce, nobene volitve doslej niso potešile. Tudi te ne.

Moč vleče

Vedno se na volitvah izkaže, da množice potegne moč.

Nekatere groba sila, grožnje in strah, da na koncu korakajo na volišča kot svinčeni vojački v otroški igrici – ti so najhujše žrtve. Le redki med njimi so dovolj “naši”, da bi skusili blagor prihajajočih privilegijev za izbrance.

Druge vleče moč pocukranih zgodbic o “zapostavljenih družbenih skupinah”, za katere krvavijo “elitni in sprašani lažnivci”.

Tretje spet že davno pozabljena “levičarska ideologija”, ki so jo pokopali neoliberalna praksa, korupcijski profiterji in armanijeve obleke.

Na koncu gajžla poči

A na koncu bo solidarnost zmagala. Ker je to največja moč. Moč prevaranih množic, ki jim lopovsko jemljejo krvavo prigaran denar pokojninskih skladov, ki so jim vzeli narodovo bogastvo preko certifikatne prevare, ki jim skozi prekarstvo kradejo sedanjost, prihodnost, dostojanstvo in upanje.

Solidarnost je pojem, okrog katerega se bomo morali združiti vsi, ki nam ni vseeno. Ne razbiti po strankah, ne talci političnih kupčkarjev za naslednji lagodni mandat v parlamentu, ampak združeni v kriku rešitve.

Tu še vidim svojo vlogo, ne v etablirani politiki. To je bil moj poslednji takšen poizkus.

To obljubim. Kar pa ne pomeni, da komu nisem pripravljen pomagati.

Vsem ponižanim in prevaranim na dušo polagam

Glejte okrog sebe, povejte na glas, kar se vam zdi narobe. Povejte javno: odprite blog, širite svoje misli med prijatelji in po e-pošti, pišite v pisma bralcev, razširite krog razmišljujočih. Napišite pesem. Ne zato, da boste prišli v parlament, ampak zato, ker je tako prav. Naj se sliši!

Tudi te volitve niso bile zadnje.

In tudi naslednje ne bodo, če bomo delovali.

Velikokrat sem že tole citiral:

Ko so nacisti prišli po komuniste,
sem ostal tiho;
nisem bil komunist.
Ko so zaprli socialne demokrate,
sem ostal tiho;
nisem bil socialni demokrat.
Ko so prišli po sindikaliste,
nisem spregovoril;
nisem bil član sindikalistov.
Ko so prišli po jude,
sem ostal tiho;
nisem bil jud.

Ko so prišli po mene,
ni bilo nikogar več ki bi spregovoril.

Martin Niemoeller 1976

Advertisements

Rojen 14. februarja, 11


Dovolj bodi, danes je potrebno le še oditi na volitve. In voliti po lastni volji.

O ostalem je bilo tako ali tako dovolj govora v preteklih dneh.

Sam sem bil sinoči na stand upu v Šmeksu, kjer je Tin Vodopivec vprašal, če vemo, koga bo volil in takoj dodal: “… a neeeee, tega se danes ne smeeeee.”

Ni ravno izpadlo kot štos. Tudi smejali se nismo.

Upam, da tudi te volitve ne bodo izpadle kot slaba šala.

Lepo nedeljo vam privoščim.

Tole je bil predzadnji zapis v seriji rojen 14. februarja, ker se krog dvanajstih zapisov z naslednjim sklepa. Ne nazadnje je tudi nebesnih znamenj 12, Vodnar je le eno, čeprav ne tako slabo.

😉

Rojen 14. februarja, 10


Za danes samo pesmica Kandidat Branko*

* videli boste, da gre za katerega koli Branka, ki jih je na kandidatnih listah po Sloveniji kar češ, pa še nepomemben je (ne! noben konkreten ni nepomemben, ta v pesmici), ker je tam samo zaradi dobre rime. Za dobro vago sem dodal še reklamo za Solidarnost, saj na listi kandidiram.

Moje številke pa ni treba posebej pisati, ker sem rojen 14. febuarja, kar ste si pa že doslej zapomnili.

Rojen 14. februarja, 9


Težava sodobnega časa ni samo pomanjkanje solidarnosti, čeprav bi tudi temu pomanjkanju tako lahko rekli. Gre za pomanjkanje solidarnosti na ravni narodove zgodovine.

Nesmiselni razdor

Nekateri sejejo razdor zaradi dogodkov v preteklosti, ki se potomcev takratnih udeležencev z vidika pravne in zgodovinske logike prav nič ne tičejo. Razen da delujejo kot opomnik na čase, ki se v kakršni koli obliki nikoli več ne bi smeli ponoviti. Ja, gre za drugo svetovno vojno in dogodke po njej. Niti svetovna vojna morija, niti morija po drugi svetovni vojni ne sodita na govornice sodobnega časa drugače, kot opomin sedanjosti. Medsebojni ideološki prepiri in rast neonacističnih idej ne vodijo drugam kot v nov spopad in brezsmiselno novo morijo. Soseda, čigar prednik se je boril na strani narodnih izdajalcev ne bom zavoljo tega sovražil. Prav tako ne bo mene sovražil nekdo zato, ker so mojega prednika nacisti obesili na mesarski kavelj v Mauthausnu. In spet kdo drug naj sprejme tistega, katerega družina v svojem zgodovinskem spominu nosi breme povojnih pobojev.

Zgodovina je nespremenljiva

Kdor koli si je v preteklosti zločinsko umazal roke s krvjo ostaja v očeh sedanjosti zločinec. Če je to počel kot branitelj domovine je junak in mu to priznava tudi svetovna zgodovina. To pa pišejo zmagovalci. Tako je vedno bilo. Zgodovine se po toliko letih ne da pisati na novo. Meni je to povsem jasno in upam, da je jasno tudi večini med nami. Sam sem na zmagovito zgodovino svojega naroda ponosen in žalosten zavoljo zločinov, ki so se v imenu katere koli zastave zgodili na teh tleh.

Ponosen sem na celotno obdobje svojega življenja

Nič ne skrivam tega, da sem bil ponosen pionir in mladinec v Titovi Jugoslaviji, odkrito priznavam, da sem želel postati član partije, vendar me, svojeglavega upornika, kot sem vedno bil, niso hoteli imeti med sabo. A zaradi tega domovine nisem ljubil nič manj. Če bi že bil sprejet v partijo, tega zagotovo ne bi skrival kot kača nog, kot to mnogi počno.

Tito in jaz

Iskreno vesel sem bil, ko sem na nekem koledarju odkril eno od dveh fotografij, na katerih sem bil fotografiran s Titom, pa sta obe veljali za izgubljeni.

Zagotovo sem edini kandidat na teh volitvah, ki je sprejel Tita 1966 v Hotelu Jelovica na Bledu. Dokaz je tukaj:


Tisti zraven mene na levi je Tito.

Titu se niti sanjalo ni, da sem rojen 14. februarja, čeprav sta se z mojo materjo Tončko dobro poznala (ona je na sliki desno od mene zadaj), saj je ona, sicer sobarica v Hotelu Jelovica na Bledu, vedno šla delat v Vilo Bled, kadar se je tam kaj pomembnega dogajalo. Tako je tam spoznala tudi mnoge pomembne svetovne politike tistega časa od Naserja do Hruščova. Pa ni iz tega nikoli iskala ugodnosti.

No, Titu se tudi sanjalo ni, da stoji ob bodočem radovljiškem podžupanu (1998-2002) in kandidatu Solidarnosti 2018. Tudi meni se ni. Slutil pa sem, da nekaj bo … Že takrat sem bil kar dolg za sedemletnika. Do danes sem vsestransko zrasel. Posebej v jezik. Izkoristite to v nedeljo in kasneje. Sem le rojen 14. februarja, zato.

Rojen 14. februarja, 7


Računalniki nam lahko življenje zapletejo, lahko ga pa olajšajo.

Enkrat sem nekemu programerju, ki je rekel “to se pa ne da”, da naj na moj “zakaj?” odgovori z eno od trditev:
a/ da ne zna,
b/ da noče.

No, ker je hotel plačilo, se je dalo.

Tako malo je včasih treba. Topla beseda. A kaj, ko računalnik toplih besed ne prepozna, le kilobite, ki jih mi vnašamo preko znakov. Mi smo gospodar. Zato je stavek: računalnik se je zmotil povsem zgrešen. Zmotili smo se mi, ko smo vnašali v računalnik.

Tako tudi tale zapis tukaj ni nobena pomota. Računalniku sem “naročil”, naj ga objavi v soboto, 26. maja ob 6,43. Tudi včerajšnji in predvčerajšnji zapis podobno. Tako se zdi, da v času volilne kampanje čepim za računalnikom, jaz sem pa že drugi dan v Novem Sadu na literarni koloniji Panonski biseri 2018, ki se jutri zaključuje. Se pa trudim, da tu in tam (od tam) tudi na Twitter in Facebook objavim, če kaj hodite tam okoli.

To pač počnem zadnje čase. Pišem, skladam, pojem. Pišem sam, prepevam pa sam ali z Jahači revolucije.

Bodi dovolj za danes. Ker sem rojen 14. februarja in sem vodnar imam rad nedelje. Tudi vaša naj bo nadvse …

Malo za hec objavljam svojo fotografijo iz vrtca, ko sem tretjič zlomil roko. Nekateri se me od takrat spomnijo po gipsu in irhastih hlačah. Zavoljo krivo zraščenih komolčnih sklepov sem do dvajsetega leta mislil, da kitare ne bom mogel igrati. Kaj je bilo potem, bo kdo vprašal. Ja, začel sem,

Rojen 14. februarja, 6


“Živimo v 21. stoletju”, je rekla Mojca.

Mojca je bila že kot otrok idealistka, zdaj je odrasla idealistka. Z eno lepotno napako. Dela v idealnem okolju. Zato njena izjava niti ni tako mimo. Mojca se zaveda, da je potrebno znanje, kapitalizirano v zadnjem stoletju post industrijske družbe, spraviti nazaj med ljudi. Avtomatizacija in optimizacija nista samo last lastnikov kapitala, ali če hočete lastnikov sredstev za proizvodnjo, ampak je potrebno nekaj malega vrniti ljudem. Ne, ne vsega naenkrat, če ne se nam bo zmešalo. Po malem, z nekaj preprostimi ukrepi.

Aha, še tole, Mojca dela v podjetju, kjer poskrbijo za svoje zaposlene, ne v tem o katerih pišejo v Svetu kapitala v Delu (“Crkljanje” zaposlenih se izplača), je pa podobno. Kako jim le uspeva toliko narediti? Manj delajo. A so učinkoviti.

Z zakonom strogo predpisati omejitev delovnega časa na 8 ur

In nespoštovanje strogo kaznovati. Govorim o Zakonu o delovnih razmerjih, ki je krovni zakon za področje dela. Preohlapen je in dopušča izkoriščanje delovne sile na najbolj nečloveški način. S preobremenitvijo. Ljudje delajo po 10 ur in več dnevno zato, da bi dosegli pričakovanja delodajalcev, njihova pričakovanja pa niso zgolj visoki letni donosi na vloženi kapital, normiranje je prenapeto in nečloveško, eden mora narediti za človeka in pol.

Posledice so iztrošenost, izgorelost, delovne bolezni, poškodbe, ki so posledica tega, raztegnjene bolniške, ki bi jih nekateri radi še zakonsko skrajševali. Počakajte malo! A zdaj, ko imamo toliko avtomatiziranega dela bo pa človek kar umrl v službi?

Pod normalnimi obremenitvami, s časom za regeneracijo od enega do drugega delovnega dne bi zmanjšali bolniške odsotnosti, zaposleni ne bi bilo pod stalnim stresom, dejansko bi lahko do 65. leta delali, če imajo po petdesetem sploh službo. Po tem pa še uživali penzijo kako leto ali dve dlje.

Manjše delovne obremenitve posledično tudi krajše čakalne vrste v zdravstvu, mar ne?

Izračunajmo: 5 ljudi, ki dela po 10 ur dnevno, odžre delovno mesto šestemu, ki ga morajo preživljati iz vplačanih prispevkov. Torej bi se tudi brezposelnost avtomatično zmanjšala.

Več prostega časa pomeni boljšo delovno zmožnost

To strokovnjaki medicine dela že leta predavajo. Gore dragih zdravil človeka ne pozdravijo, ampak samo “gor držijo”. “Do gvišne smrti,” bi rekel Fedor.

Torej bi spočit človek v osmih urah naredil več. Če bi se vmes rekreiral ali sproščal s kulturnim udejstvovanjem, bi bilo lažje. A kaj ko je danes za šport in kulturo slabo obdobje. Na eni strani bi jim ukinjali tista uboga sredstva, ki jih dobijo zdaj, gospodarstvo pa za sponzorstvo in mecenstvo ni pripravljeno dati več kot toliko. Torej?

Uvedimo davčne olajšave gospodarstvu za vlaganje v šport in kulturo.

To se bo nazaj v gospodarstvo vrnilo z obrestmi. Z večjo kakovostjo dela, zadovolljtvom zaposlenih in povečanem občutku pripadnosti firmi.

Siva ekonomija ubija resna podjetja.

Mar res? Kako pa je to mogoče? Zato, ker državi in gospodarstvu ustreza, da je tako. Tiste redke, ki jih pri takih rabotah strogo kaznujejo, tisti pa, ki jih ne, pa s svojim početjem zmanjšujejo vrednost zaposlenih delavcev. Nekatera podjetja bojda celo sodelujejo z delavci na črno. Preko agencij. A za to je preprosta rešitev.

Uvedba 100% davčne dohodninske olajšave.

No, če me do zdaj niso, tukaj me bodo naskočili neoekonomisti in vsi dosedanji finančni ministri hkrati. Enemu sem 20 let nazaj to že predlagal, pa me je samo posmehljivo pogledal. Ampak preprost model pokaže, da ne država, ne gospodarstvo ne bi utrpela nobene škode. Če je v obtoku toliko in toliko denarja, ga je treba malo hitreje zasukati. To pa še ni vse (bi rekli v slabi reklami). Ampak res ni. Denar, ki bi se mu financ minister odrekel pri dohodnini, bi dvakrat hitreje “prišel nazaj” skozi DDV. Vsi bi namreč zbirali račune za dohodninsko olajšavo (brez nagradnih iger), siva ekonomija bi izumrla, ker bi delavci na črno ali šli nekam delat, ali pa bi odprli espeje.

In tako, dragi moji smo prispeli v 21. stoletje k Mojci*.

No, v resnici gre drugače, z malimi koraki bo rekel previdni politik. Prav, vendar hitreje stopimo!

To pripovedujem, ker sem rojen 14. februarja, vodnarjem pa nam idej ne zmanjka in solidarno jih dajemo v uporabo. Izplača se nam slediti.

*Mojca ni izmišljena oseba. Fedor je.

Pot malo drugače si lahko preberete tudi v Manifestu Jahačev revolucije.

Rojen 14. februarja, 5


“Sprašujete me, naj vam povem za svoj ključ do uspeha. Ga ne poznam. Poznam pa ključ do neuspeha: ugajati vsem.” (Bill Cosby)

Ni ravno referenčen, tale Bill Cosby, pedofilske afere so ga pahnile na naslovnice v povsem drugačnem kontekstu, kot so najbrž želeli njegovi piar svetovalci. Samo to, kar je povedal še široko cenjen, še kako drži.

Težava predvolilnega časa je v tem, da hočejo biti vsi sladki, se prikazovati v najboljši luči, še tiste bi radi prepričali, ki jih očitno ne marajo.

Sam s tem nimam težav. V svojem življenju sem si na raznih področjih, na katerih sem deloval, zagotovo nakopal tudi kopico sovražnikov. Najbrž ne takih, ki bi me utopili v žlici vode ali mi kako drugače fizično škodili, ampak mara me pa marsikdo ne.

Moja mama mi je enkrat rekla: "Tale tvoj gobec te bo pa v življenju še koštal."

Imela je zelo prav. Vendar je ta strošek prej kot ne merljiv samo v denarju oziroma v “izpadu prihodka”. Ta denar bi bil nepošteno pridobljen, vsaj s prevaro, če ne s krajo, in ga nikoli nisem hotel. Resnica stane. Ko sem pred mnogimi leti (bila je še Jugoslavija) “reševal” nek hotel, so me znanci s strani nagovarjali, naj polastninim, pa ne, da nisem hotel. Še več, tistim, ki so hoteli, sem to preprečil. In je hiša v novi funkciji še vedno “naša”, v državni lasti in opravlja “dobro delo”. Seveda mi je v nekaj korakih šla glava. Sledili sta prvi dve leti brezposelnosti. Pa sem preživel. Ker se da.

Ni cene za miren večerni pogled v ogledalo.

Zagotovo sem kdaj komu storil krivico.

Tega ne morem zanikati, saj se je marsikdaj kasneje izkazalo, da česa nisem naredil najbolj prav, predvsem premalo človeško. A v preveč obdobjih svojega življenja sem se ukvarjal s “kriznim managementom”. To so pa običajno situacije, v katerih moraš reagirati naglo in učinkovito. Krivico komu, ki ni dovolj okreten za trenutne potrebe, mimogrede narediš. Ko kasneje pogledaš nazaj, vidiš, da ni bilo prav. Čeprav je bil projekt rešen. To človeku pusti vsaj neprijeten občutek. Trupel pa za seboj nisem puščal. Tako daleč nikoli nisem šel. Dandanašnji je ljudem malo mar. Medsebojnega spoštovanja ni nobenega, solidarnosti tudi ne, sam pa si želim, da bi se vrnilo eno in drugo. Pa občutek pripadnosti in medsebojnega zaupanja manjka. A mislite, da bi tisti hotel v Jugi splaval, če ne bi vsi sodelovali, če se ne bi vsi odrekali? Niti pod razno.

A storjene krivice ostanejo. Verjamem, da so mi odpustili, pozabil pa jih ni nihče. To je potrebno imeti pred očmi.

Ko je pred davnimi leti mojega deda poklical umirajoči sosed in ga prosil odpuščanja, ker se je polakomnil njegove živine, ko so dedovo družino Nemci izselili. Mu je ded rekel: “Odpustil sem ti že davno, pozabil ne bom nikoli.” Najstarejšega sina, naslednika, je dedu vojna vzela. Ta bolečina je bila hujša. Nacistom nikoli ni odpustil.

Slovenija je potrebna temeljite prenove.

Pehanje za denarjem, površna znanja, hitrost pred razmislekom, vse to nas je pripeljalo do točke, ko se moramo ustaviti in si reči, da potrebujemo nek načrt. Delovanje po naključju, kot ga veleva trg (v bistvu gre za neoliberalizem), nas lahko kot družbo v desetletju, dveh razčloveči do te točke, da ne bomo več sposobni sobivanja. Videl sem Caracas, kjer ljudje v strahu za življenje dajejo na okna in balkonska vrata jeklene rešetke. V dvanajstem nadstropju! Pa je takrat še nekako šlo. Tudi v nekaterih predelih si bil lahko ob enajstih zvečer zunaj. Danes, sedem let kasneje,  je Venezuela razsuta dežela. Tja je ni pripeljal tako imenovani “socializem”, ampak neoliberalno plenjenje, korupcija in kraja na vsakem koraku. Take Slovenije si ne želim. Temu se lahko izognemo. S temeljnito prevetritvijo želja in možnosti. S pogledom v prihodnost. Z vsestransko narodno strategijo, ki bo temeljila na prednostih, na naravi in znanju. O tem sem nekaj pisal zadnjič. Pa sem moral še enkrat omeniti. Le da v tem vidiku z zornega kota človeka, ki je pri sanaciji pripravljen sodelovati.

Prišel je čas za solidarnost. Na vseh ravneh. V vseh ozirih. Preseči moramo delitve na leve in desne. Ideologija razdvaja. Zdaj gre za narodovo preživetje. Solidarno preživetje.

In če me zaradi teh zapisov še kdo ne bo maral, je tako prav. Ti me ne zanimajo. Upam pa, da bo čim več ljudi pogruntalo, da bodo najmanj nategnjeni, če bodo šli na volitve in se sami odločili zase. Za kogar koli že. Upam, da kdo tudi za solidarnost.

(Solidarnost ni bila rojena 14. februarja, čeprav … Glede na njeno vsebino bi bila lahko vodnarka.)

Rojen 14. februarja, 4


Znanost. To prekleto področje, ki se mu vsi izogibamo misleč, da ga ne razumemo. Skoraj vsi.

Znanstveniki

Kakopak prvi, ki nenehno razmišljajo o znanosti, so znanstveniki. Žal znanstveniki pri nas bolj kot o tvarini, ki naj bi jo raziskovali, razmišljajo o tem, kako in kdaj naj bi ob znanstvenem in raziskovalnem delu izpolnjevali tiste preklete obrazce, ki jim visijo nad glavo zato, ker so sredstva za svoje raziskovanje in znanost pridobili na razpisu. Vse preveč je takih, ki so od teh sredstev življenjsko odvisni, potem pa, namesto da bi razmišljali o postopkih za usmerjeno dostavo zdravil na samo obolelo mesto, razmišljajo o tem, ali bodo čez leto in dan še imeli zaposlitev, ali bo njihov otrok še lahko šel v vrtec, bodo lahko plačali najemnino za stanovanje. Težko je delo znanstvenika. Verjemite, vem.

Videl sem doktorico znanosti, ki je izgorela pripravljala zaključni del projekta, izčrpana na koncu ni bila o zadevi, ki jo vrhunsko obvlada, sposobna napisati petih preprostih stavkov. V projektu sem kot zunanji koordinator tiskanega dela projekta v tej fazi že bil poleg, roki so se bližali, tiskarji so čakali, dokončnega besedila ni in ni hotelo biti. Ob štirih popoldan sem rekel: “Napišite mi alineje, jaz bom oblikoval stavke, potrdite, pošljem oblikovalcu, lektorica bo jutri pregledala korekture, pošljemo tiskarju in bomo rešili.”

Kar po telefonu in majlu. Tako sem visel na eni strani interneta, doma v dnevni sobi, doktorica do sedmih zvečer v službi, potem pa od osmih naprej, ko je dala otroke spat, doma. Ob štirih zjutraj sva zaključila. Midva. Oblikovalec je zadnji majl poslal ob šestih zjutraj. Vse to zaradi prekletih obrazcev. Kakšno dodatno plačilo, lepo vas prosim. Le moje ime se je še zavleklo zraven. Bil sem preponosen, da sem lahko sodeloval. Tega je dandanašnji vse premalo. Solidarnosti.

Politiki

Ti o znanosti praviloma ne razmišljajo. Oni, če že, razmišljajo o kupčkih. Ne o vsebini. Njih ne zanimajo ljudje v znanosti, samo denar, ki bi jim ga vzeli in dali na drug, populistično bolj učinkovit kupček. Njih ne boli noga, in če jih,  jih ne zanima, kako so mogli zdravniki razbiti tiste krvne strdke in jih rešiti tegob pljučne embolije, infarkta ali možganske kapi. Ali smrti osebno. Še takrat jim je to nekaj samo po sebi umevnega. Da pa tudi slovenski znanstveniki odkrivajo novo ali dokazujejo revolucionarne trditve, jim tudi ni dosti mar. Razen, kadar se podeljujejo nagrade, delajo govori, ki jim sledijo kozarček penine in obloženi kruhki.

Me prav zanima, koliko jih je (čast izjemam) videlo notranjost Instituta Jožef Stefan. Ko sem bil letos na dnevu odprtih vrat tam, sem na lastne oči na enem “najbolj hudih” mikroskopov te vrste na svetu videl tisti nanodelec, ko se je zarival v celico. Prvič so ta pojav pokazali prav naši znanstveniki, o katerih sem ne dolgo tega bral v Večeru, ko je novinar poročal z regijske konference biofizikov v Zrečah. Stavim, da je bila več kot polovica prisotnih Slovencev na pogodbah, brez varnega statusa.

Pol hodnika naprej je na inštitutu prostor, v katerem pripravljajo preparate za “ta hud” mikroskop. Verjemite, da je kemijski laboratorij še “ta stare” blejske osnovne šole, kamor sem hodil pred letom 1973, deloval bolje kot pa ta del našega vrhunskega inštituta.

Ko je slovenskim znanstvenikom vsega dovolj, ne pustijo službe. Pogodba se jim izteče. In gredo v tujino. Običajno tudi tja na pogodbo, a v boljše pogoje dela in za spodobnejši denar. Lahko bi rekli, da imamo znanstvenikov toliko, da bi jih lahko izvažali. Saj tudi jih. Brez povrnjene milijonske investicije vanje. Znanstveniki pač niso nogometaši.

Sam velikokrat razmišljam o znanosti.

Malo zato, ker sem sam znanstveni eksponat v malem, malo pa zaradi družine.

Za znanstveni eksponat sem se oklical sam. Štirje stenti, nove očesne leče, slušni aparati, ni, da ni! Vse to, da pri skoraj šestdesetih lahko skačem po odru, prepevam in igram kitaro, da lahko pozno v noč pišem, zjutraj pa delam po vrtu. Dobro, volilna kampanja je bolj na spletu, kolesarim pač ne. Sem pa boljši od originala. Kot Schwarzeneger v Terminatorju.

Moje razmišljanje ima včasih tudi šaljivi prizvok. Zadnjič sem na obletnici mature presenetil sošolke in sošolce rekoč, da sem edini prejel doktorat. Iz česa!?!? Iz fizike, sem odvrnil mirno, ravnateljica Lidija pa je hitro dodala: Ja, od otrok. Seveda. Prejel sem ga pa vseeno. Kot ponosni oče, je dejal rektor. Res je. Vendar bi raje videl, da bi ga sin sam. Pa je prvovrstni slovenski izvozni artikel. Že šesto leto. V že drugi državi. Na pogodbi.

Tako sem napisal, ker sem rojen 14. februarja. Samo pomislite, kakšno besedilo bi dal od sebe, če bi bil bik. Po horoskopu. Še dobro, da sem vodnar.

“I’ll be back.” (Še se vrnem.)