Pank je v najlepših letih. Kot jaz.


Tole se mi je še valjalo med neobjavljenimi besedili. Sicer sem ga napisal za nek fanzin dva, tri mesece nazaj, a nikoli nisem izvedel, ali je zadeva sploh izšla … zdaj pa se mi je ob pospravljanju zavaljal pred oči. Nadaljujte z branjem

Advertisements

Maja* ni svetnica


“… Policisti so včeraj obravnavali dve prijavi tatvin denarja po domovih. V enem primeru je bila prijava povezana s prodajo oblačil po domovih in žensko, ki je v stanovanju izkoristila nepazljivost oškodovanke in ji odtujila denar.” (Iz današnjega poročila Operativno komunikacijskega centra za Gorenjsko) Nadaljujte z branjem

Kako smo padli na finto (in pokopavali Ibra). Čisto virtualno.


K temu pisanju me je spodbodlo čisto vino, ki ga je na svojem blogu, bržčas tudi zavoljo obilo gnojnice, ki jo je po tem pokasiral, natočil Domen Savič. Ne bom šel ne toliko v globino in širino kot Domen, nekaj miselnih utrinkov pa se mi je vseeno zdelo vredno zapisati. 

Nadaljujte z branjem

Na pragu dan mrtvih in zapiranje trgovin


Česa se človek v življenju najbolj boji?

Strahu vendar. In prav strah je tisti, s katerim nas mediji dnevno prežemajo. Strah pred tujci, strah pred domačini, strah pred zombiji, no pred tistimi v filmih, tiste v politiki mediji častijo. Strah pred zapiranjem trgovin. Najuspešnejši je tisti (medij, reklamar, politik), ki v človeka vcepi strah pred samim sabo. Nadaljujte z branjem

Bog nam daj še kakšno Gabrijelo Babnik. Med slovenske novinarje.


Pa saj Gabrijela Babnik piše v časopise, poreče kdo. Piše, a občasno, zbode ali našpiči tam kjer je treba in brez pretirane vljudnosti. A ni novinarka. Zato mi je kar malo žal, da utegne njen uvodnik k septembrski reviji Mentor (JSKD), ki sem v roke dobil danes, imeti premalo bralcev.

Vedno rad preberem njene zapise, koder koli nanje naletim. Njeni prispevki imajo rep in glavo (ali pač obratno!). Še kakšna krepka štrlina se vmes najde. In v tem zapisu je tudi bila.

Zdaj bom naredil znanstveno napako in bom navedel po “sekundarni literaturi”. Odkrito priznam, da špeha od Nacionalnega programa za kulturo že takrat, ko so ga obelodanili nisem mogel prebaviti. Slovenski peropraski s svojim pisanjem vedno najdejo pot proč od mojega srca. Zato sem Gabrijeli hvaležen za tale citat:

“… kulturni prepoznana ne priznana kot enakovredni družbeni podsistem. Status kulture je dejansko, v praksi, opredeljen kot področje in oblika družbene porabe in strošek (družbena režija).” (tako sam presvetli minister Anton, to sem pa preveril!)

Gabrijela je na tej točki ponudila antipod zgornji ugotovitvi, ki v sebi skriva “hierarhični, piramidalno urejeni sistem, na vrhu katerega je kapital …” in sicer, tako Gabrijela, bi to moral biti “… demokratično urejeni dinamični sestav enakovrednih družbenih podsistemov …”, država pa naj bi “urejala odnose znotraj podsistemov”.

Praktično je v dveh stavkih razkrila vso bedo slovenskega kulturnega podsistema (in obenem izobraževalnega, znanstvenega …). V dveh stavkih! Kar je minister sicer nastavil na prvi strani besedila (v obsegu neprebavljivih 78 strani).

Če bi bila Gabrijela novinarka, v varnem mezdnem odnosu v kakšnem resnem mediju (če bi ga že imeli) in bi za svoje delo dobivala spodobno plačo, ne pa da tolče iz meseca v mesec kot “samostojna kulturna delavka”, bi gotovo ministru v obraz zadegala grenko resnico, da je za začetek dovolj njegov navedeni stavek. Kajti tam se šele začne resno delo. Pa Gabrijele nihče za to ni najel. V uvodniku literarne revije je dovolj, da se tisti, ki Mentorja vzame v roke, zamisli nad vso bedo slovenske kulture (in drugih podobno ne-delujočih podsistemov). Da se zamisli sam, brez oporne palice, ki bi ti jo v roke mogel dati poklicni novinar pri “resnem” mediju. Tak, ki je za ceno težkih kritik aktualne politike pripravljen povedati vse tako, kot je res. In še malo čez. Če je treba ali ne.

Zato, ker bi minister Anton, preden je za piko nadaljeval svoje “modre ugotovitve” o tem, da je kultura zavoljo takega stanja postavljena v “depriviligiran položaj”, moral krepko udariti po mizi, takoj priklicati vse svoje direktorje direktoratov, državne sekretarje in podsekretarje in jim reči:

  • Odpustite … (moder premolk)
  • ???
  • … odpustite vse. Čisto vse, ki delajo v vaših službah in direktoratih. In jutri, ko boste gotovi, pridite nazaj.
  • Čisto vse?
  • … no, čistilke Marije (ne Partljičeve, heh, heh) in hišnika Lojzeta ne.

Naslednji dan, ko bi vrhunski peropraski slovenske kulture prišli poročat, da so svoje delo dobro opravili, bi jim dejal:

  • Odpuščeni ste tudi vi. Takoj izpraznite predale, v škatle, ki sta jih po hodnikih pripravila Marija in Lojze, pospravite svoje osebne predmete in zapustite stavbo. O odpravninah boste obveščeni po pošti. Zadnji, ki bo zapustil ministrstvo, naj vrže ključ v nabiralnik.

To bi bil prvi korak pri reševanju slovenske kulture. Tisti, ki jim je uspelo spraviti uradni status slovenske uradne Kulture na boben, pač nimajo več česa povedati. Pa če z vsemi matozi pritulijo nazaj na vrata. Bržčas bi se tudi v ostalih “podsistemih” moralo zgoditi podobno.

Nekje je treba začeti. In če slovenske kultura ni vredna nič, kot ugotavlja sam minister Anton, je najbolje začeti z ničle.

In to bi Gabrijela zagotovo napisala, ostrega duha in peresa, kakor jo poznam, če bi bila zaposlena v novinarstvu. Je pa res, da bi bila slovenska kultura v tem primeru osiromašena za vse lepo, kar nam daje kot pisateljica, v tistih “tazaresnih” knjigah, ne zgolj v svojih pronicljivih zapisih v reviji Mentor.

Verjamem, da je mnogim pri nas še mar za Kulturo, če ne se z njo ne bi ukvarjali, a verjemite, ni je hujše bitke od tiste, ki jo slovenski kulturnik bije s svojim birokratom pa naj gre za projektni razpis ali pa samo za ureditev statusa.

Zapletli smo. Kulturo in državo. Odvozlajmo vse skupaj že enkrat.

Naj za konec povem še eno zgodbo iz moje preteklosti.

Zavod, kjer sem delal, se je vsako leto prijavljal na isti projektni razpis. A glej ga zlomka, peropraskinja na ministrstvu je pogoje za razpis “inovirala” in sta si dve točki teh pogojev hodili navzkriž. Ko sem ji poslal emajl z razlago, zakaj razpis ni dober in naj ga popravijo, mi je ponovno naštela vseh šest nezdružljivih kriterijev. In smo se prilagodili mi, prijavili “omejene stroške”, drugi slovenski zavodi pač ne, tako da edino mi nismo imeli težav pri oddajanju poročila. Drugi bi na tej končni točki kršili pravila in bi morali vrniti denar.

No, njen majl me je blago razbesnel (ako se to da) in sem poslal vljuden a oster majl ministrici. Še vedo pravočasno in pred potekom razpisa. Tako so na ministrstvu takrat šteli obdobje pred “grdim pismom iz Radovljice in po njem”. Skoraj leto kasneje smo imeli na ministrstvu sestanek, na katerem je takratni državni sekretar presekal gordijski vozel in odredil, da lahko vsi oddajajo enaka poročila kot mi. Brez posledic.

Ta peropraskinja je še vedno zaposlena na ministrstvu.

Taki gradijo usodo slovenske kulture.

Minister Anton pa nič.

P.S.:

Ali veste, kaj je najpogostejša rekreacija po slovenskih ministrstvih? Tekanje v krogih.

P.P.S.:

Tale čevelj v prikazni sliki ni več čevelj, ampak šveder. Kot slovenska Kultura. A za koga na čevelj dati bo dober.
(opomba v koledar: Podariti ministru Antonu!)

Kdo za vraga je Kamala Harris* – in kje je moja Nobelova?


Prav to prvo sem se spraševal, ko sem prebral prejeto prošnjo za prijateljstvo. Neveden kot sem, grem previdno mimo potrjevanja pogledati na FB, kjer ob takih prošnjah dobim obvestilo, da nimam novih prošenj za prijateljstvo. To pomeni, da je bila “moja” Kamala kratkega daha, Universite de Lome je v Togu in je od Kranjske gore, kjer naj bi Kamala prebivala, precej oddaljena. Mogoče je samo skočila na predavanja in pozabila obnoviti fb profil. Kdo ve?

Saj sem na fb našel še pet Kamal Harris, a vse te (po slikah domnevam ene in iste) imajo faks že narejen, saj gre za kalifornijsko predstavnico v ameriškem senatu, ki se v teh dneh bržčas več ukvarja s tamkajšnjimi požari, kot pa da ji po glavi brodi odpiranje še enega fb profila (saj jih ima samo pet) samo zato, da bi na “Kranjsko goro” ulovila prijateljstvo nekoga tako nepomembnega kot sem jaz. Gotovo niti Žana Mahniča ne pozna, ki je, za razliko od mene, že bil v Ameriki, kjer je zaradi črne pogrebniške kravate (black tie) res zbudil pozornost. Sam sem Ameriki najbližje prišel v pesmi American Punks****, malček dlje prek starejšega sina, ki tam čez dela, pa vendar sem iz obeh razlogov za to Kamal gotovo povsem nezanimiv. Žan že, ne rečem, saj tista kravata …

Mogoče sem pa v tistih letih, ko ga na take prošnje za prijateljstvo poskušajo uloviti za kakšne druge nečedne rabote, celo take, ki so povezane s seksualno dejavnostjo take ali drugačne sorte.

Take sorte zato, ker sem v zadnjih dneh dobil še dve podobni pošti. Na eni je bila prelestna mladenka bele polti, ki je ob kliku v profil (ne potrditve prijateljstva) spet ni nikjer več, na drugi ba malček bolj polna temnopolta mlada dama (zame so vse do 45 že krepko mlade!), ki je govorila Angleško, Hrvaško in Albansko. Tokratna brez slike je bila ponoven jalov poskus, če morda ne trzam ne na bele in ne na črne.

Ne vem, danes se o vsakomur vse ve in bi mi bilo čudno, če bi bil tarča druge sorte seksualnega napada in bi mi kdo hotel “zjebati” osebni račun. Javno izjavljam, da je kaj takega nemogoče, ker sem zavoljo dolgoletne kronične avtodestruktivne bolezni pomanjkanja sredstev to praktično storil že sam.

Je pa res, da utegnem skupaj s sovstniki dobiti prihodnjo Nobelovo nagrado za ekonomijo, saj smo sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja odkrili kriptovaluto oziroma virtualni denar, ki se mu je reklo “dinarsko stanje na tekočem računu”. Ta denar je deloval le v virtualnem svetu bančnih knjižnih zamikov, ki so nastajali od trenutka vnovčenja čeka na takratni Jugobanki v Ljubljani, preko polaganja dela sredstev na tekoči račun na matični banki, do dejanskega vnovčenja čeka v matični banki čez 18 do 21 dni. Seveda si operacijo dvig-polog izvedel čim večkrat v mesecu. Edino tako si lahko porabil tretjino plače preden si jo sploh dobil, s tem pa si prehiteval inflacjo za 2 do 3 tedne.

Mogoče Kamala Harris le čaka na mojo Nobelovo nagrado. Ni problem punca, povej, kam ti nakažem del, siroti. Samo mir mi daj.

*Zapisi na blogu nujno odražajo mnenja avtorja in se upravljavec spletne strani v nobenem primeru ne ograjuje od zapisanih vsebin, kakor je to postal običaj v naših spletnih medijih. Če pustiš objaviti imej jajca tudi odgovarjati za to. **

** Zdaj čakam pošto dveh do treh odvetnikov, ki bodo terjali opravičilo (oziroma prikaz nasprotnih dejstev), z denarno odškodnino pač iz zgoraj navedenih razlogov ne bi dosegli nič. Morda moj obisk pri Igorju, kar bi bilo zame ceneje. Kot normalno življenje. Naj to formalnost opravičevanja torej opravim že vnaprej, dasiravno ne vem, zakaj bi bilo potrebno.***

*** Naj bo 3x, za primer treh dopisov:

Oprostite, prosim!
Oprostite, prosim!
Oprostite, prosim!

****Americam Punks je tudi del programa koncerta Jahačev revolucije, ki bo 6. novembra v Linhartovi dvorani v Radovljici.

Kje ste vrstniki? (skoraj basen)


Teden, ki se izteka, mo minil bolj ali manj v komentarjih o novem blok spomeniku, o srečanju sosednjega in našega predsednika vlade, na katerem sta vsak pač povedala svoje, potem pa jedla in se odpeljala na predavanje v Trst, prav nemarno pa bomo pozabili tri povožene medvedje mladiče in njihovo mamo, ki je dramo sklenila tako, da se je še sama vrgla pod kolesa. Nekdo se je nekje na koncu te zgodbe vprašal, kje je oče. Nadaljujte z branjem

Pamet je še


Zadnje čase imam priložnost prebirati elektronsko pošto, ki jo naokrog pošilja obupan (bivši) javni uslužbenec o tem, kako bije boj z mlini na veter na sodiščih vseh stopenj le zato, ker je svoje delo opravljal v skladu s predpisi, delodajalec pa ga je prav zavoljo tega odpustil. Ko bi moral storiti nekaj, kar bi bilo v nasprotju z zakonodajo, ki je urejala področje njegovega dela, ni ubogal “neposrednega navodila nadrejenega”, ki je velelo povsem drugače. Pa bodi zdaj pameten, ali drugače povedano, kot bi rekli stari in modri (starejši in odrejši od mene): “Kakor koli se obrneš, imaš rit zadaj.” Nadaljujte z branjem