Religija je opij ljudstva …


Zadnje čase, kakor spodbujen z obletnico, spet pogledujem po Cankarju. A spodbuda ni v obletnici, spodbuda je precej bolj sodobna, ker se nekako ne sklada z meni ljubim citatom iz Cankarjevega Kurenta:

“O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: „Tod bodo živeli veseli ljudje!“ Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje — puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obali ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: „Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!“ Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila — vzrasla so nebesa pod Triglavom. ” 

Veselja krog sebe vidim bolj malo. Dobro, na tistih nekaj nastopih, ki jih opravim, ga je obilo. Tudi na literarnih festivalih in srečanjih druge sorte se ne morem pritoževati, le z organizatorji se takrat ni dobro preveč družiti, ker takrat pogledaš pod površje lepih slik in doživetij ter se zazreš v vso bedo slovenskega kulturnega vrakdana, ki ga je tako dobro opisala Mojca Pišek na ‘outsider.si’ (Kultura, to je cosa nostra).

Pomanjkanje veselja čutim predvsem takrat, ko se zapodim na družabna (družbena bolj, družabnosti ni tam kaj dosti) omrežja. Tam pravega veselja domala ni. Čeprav domiselnih šaljivcev ne manjka, a oni so čisto u’redu.

Hipstersko in influensersko ‘veselje’, ‘navdušenje’ ne šteje. Celo na jetra mi gre. To so samo ljudje, ki hedonistično uživajo v trenutku ‘prekrasnega obroka’, ‘čudovitega pogleda na … (vstavi po potrebi)’ … Jutri bo zanje zagotovo prišel takrat, ko bo naravna lepota njihovega telesa minila (in morda zanimanje drugih zanj), ali pa ko njihovo ‘hvaljenje’ ne bo več potrebno in jim za njihove pisarije njihče več ne bo pripravljen plačati. To dvoje je dostikrat povezano med seboj. Če ne prej se bodo z bedo svojega današnjega trenutka soočili takrat, ko jim bodo prešteli vplačane prispevke v pokojninsko blagajno. Ne zavedajo se, da bi morali umanjkanje le teh za “stara leta” nadomestiti s primernim varčevanjem. Takrat jim zlivanje žolča po ne-socialni državi ne bo nič pomagalo.

Še hujši problem za moj dušni mir so ljudje, ki, običajno skriti za ponarejenimi profili, zlivajo gnojnico po vsem, s čimer se ne strinjajo. Ali se pač ne strinjajo s tem tisti, s katerimi se ti lažnoprofilci strinjajo po kakršni koli že pripadnosti.

Takrat ti ‘Janezi Novaki’ s profilnimi slikami nedolžnih muckov najdejo sladke povedne besedne zveze: ‘rdeča plesen’, ‘rdeči džihad’ ali ‘murgelska zalega’, kar so najmilejše oblike kanalizacijsko – retoričnih proizvodov. Na tej točki argumenti ekonomskih, socioliških ali politoloških razlag padejo in težko še kaj dodaš v bran svojim mislim ali svojega dobrega imena. Na tej točki je običajno najbolje izstopiti, čeprav sam poizkusim še z enim krogom dostojanstvenega argumentiranja, redko me zanese (pa me vseeno), da udarim nazaj z ostrejšim tonom. A zadnje besede v takih pritlehnih debatah ne moreš imeti. Ker se jih na tvoj tvit vsuje pet, na vsakega naslednjega število reakcij eksponentno naraste. Neobvladljivo. Zato je bolje zaključiti.

Običajno takrat kaj napišem samo v računalnik in mimo spleta, kakšno zgodbico ali pesem, včasih grem na youtube poslušat kaj dobrega, največkrat začnem z Balaševićevim Dno dna. To me umiri, ker je lepo videti, da še kje kdo podobno razmišlja kot ti.

Velikokrat si baterije napolnim prav na nastopih, ker imam tam priložnost povedati svoj del zgodbe. Tistim, ki te zgodbe lahko delijo z mano. To je moj pravi ventil.

Kakšen dan, kot današnji, si od družabnih omrežij vzamem dopust in se moje počutje sintetizira v aforitmu (tako jim sam pravim) ali dveh.

Danes je na vrsti tale:

Religija je opij ljudstva, v prvih vrstah so na kokainu.

Advertisements